Tina Šutej se še ni rodila, ko smo nekateri na velikih platnih gledali pocukrano romanco Modra laguna (1980), v kateri je igrala najstniška zvezdnica Brooke Shields. Tina je imela tri leta, ko so posneli nadaljevanje filma in ga naslovili Vrnitev v Modro laguno, predstavila pa se je naslednja najstniška zvezdnica Mila Jovovich. In kaj ima to vse skupaj z eno najboljših skakalk s palico na svetu? Dobro se spomnim leta 2007, ko sem takrat 18-letno Tino spoznal v reprezentanci, ki je nastopila na evropskem dvoranskem prvenstvu v angleškem Birminghamu. Tina je bila takrat druga najboljša mladinka na svetu, saj je nekaj mesecev pred tem osvojila srebro na mladinskem svetovnem prvenstvu. Ljubljančanki so prerokovali bleščečo prihodnost. Toda... Na tistem prvenstvu v Birminghamu se Tina ni uvrstila v finale in po tekmi smo odšli v pub blizu dvorane ter se poskušali malce sprostiti. Tina si je zaželela sloviti koktejl Modra laguna (Blue lagoon) in ni ga spila do konca. Takrat je pogovor nanesel na prihodnost, slišale so se želje o kolajnah, o velikih višinah in tudi o petih metrih, ki jih pred seboj videla Tina. Takrat sem spoznal drobno Ljubljančanko z veliki sanjami. Videl sem, kako 'velike oči' je imela, ko se je prvič pomerila na velikem odru. V kvalifikacijah so se ji tresle roke in preskočila je zanjo skromih 4,05 metra ter na koncu osvojila 18. mesto. Toda prvič je veliko sceno delila s takrat prvokategornicami ženskega skoka s palico – Rusinjo Svetlano Feofanovo, Poljakinjo Anno Rogowsko, Nemko Silke Spiegelburg in ostalimi. Feofanova je takrat za zmago skočila izjemnih 4,76 m, kar bi bil tudi danes vrhunski rezultat. To pa je bilo pred skoraj dvajsetimi leti.
Potem se je Tina malce izgubila izpred oči slovenskih ljubitelje atletike. In tudi mojih. Odšla je namreč na študij v ZDA in... Ob vsem, kar sem videl v zadnjih 30 letih v slovenski atletiki, je bila Šutejeva edina, ki je na študiju in treningu v ZDA res naredila napredek. Opazen napredek. Naslednje večje tekmovanje na katerem sem spremljal Tino, je bilo evropsko prvenstvo na prostem v Barceloni leta 2010. Tina se je skozi kvalifikacije uvrstila v finale in tam zasedla deseto mesto, Feofanova pa je bila prvakinja s 4,75 m. Dobro se spomnim, kako me je po prvenstvu Tina jezno ogovorila, zakaj sem ji dal tako nizko oceno nastopa, če pa je skakala s počeno kostjo v roki. Tega nisem vedel, vedel pa sem, da je tisto leto že dosegla slovenski rekord – 4,50 m.
Potem sem Tino spremljal še na mnogih velikih tekmah po celem svetu, a Ljubljančanka se s prvenstev nikoli ni vrnila s kolajno. Dosegala je zelo dobre uvrstitve, skakala v finalu, a kolajne ni in ni bilo. Mučile so jo poškodbe, zapadla je v depresijo (ne bolezensko) in ni več verjela sama sebi, v očeh pa ji je ugasnila tudi tista najstniška želja. Mučila se je. Sama s seboj in tudi na treningih, tekmah... Sledila so leta, ko ni napredovala, ko je že hotela vreči palico v koruzo, potem pa... V njeno življenje, v njeno kariero je prišel športni pedagog in trener Milan Kranjc. Milan je verjel v Tino, verjel je, da lahko krhka ženska, kar je medtem postala Šutejeva, naredi še velike stvari. In njegova naloga je bila, da v to prepriča tudi Tino. In jo je. Leta 2019 je na državnem prvenstvu v Velenju spet skočila nov državni rekord. Letvica je takrat ostala na orodju na višini 4,73 m. In potem so šle višine navzgor, centimeter po centimeter. Tina je spet uživala v skokih, Tina je imela spet neizmerno željo po zmagah, rekordih... Tini je v očeh spet zažarela tista najstniška iskrica. Nato pa se je na veliki tekmi končno lahko začela veseliti, dvigovati roke v zrak, kričati in jokati – na evropskem dvoranskem prvenstvu v poljskem Torunu je osvojila srebro. S tem je predrla temni kumulonimbus svojih neuspehov in kolajne so začele deževati. V sredo je na svetovnem prvenstvu v Tokiu osvojila svojo sedmo kolajno – najbolj dragoceno. Nisem bil prepričan, da jo bo letos, po tisti podrti lanski olimpijski sezoni, ko se je spet začelo oblačiti, vzela. Toda pred dvema letoma sem bil priča, ko je jokala od jeze in razočaranja, ko je osvojila srebrno kolajno. Da, bilo je v Istanbulu, na evropskem dvoranskem prvenstvu. Tina je bila prepričana, da ji zlata ne more vzeti nobena. Pa ji ga je. Wilma iz Finske. Toda te solze so bile 'gnojilo' za tokijski bron. Za to, da je 36-letna Tina, drobceno dekle iz Ljubljane, ki je pred 18 leti in pol počasi, po slamici srkala modri koktejl iz umetelnega kozarca, v resnici stopila med najboljše na svetu. A še ni konec. Vzeti mora, če bo zdrava seveda, še edino kolajno, ki ji manjka v veliki zbirki – olimpijsko. Los Angeles 2028 – Tina prihaja.
