Kdo bi si mislil, da je od večera, ko je Celje v četrtfinalu konferenčne lige enakovredno pariralo Fiorentini, minilo le 105 dni. Manj kot štiri mesece.
Takrat smo začeli verjeti, da se slovenski nogometni klubi in z njimi seveda tudi liga počasi dvigajo po evropski hierarhični lestvici. Takrat se je zdelo, da je slovenski klubski nogomet z eno nogo že zakorakal stopnico višje, da gre vštric z reprezentančnim. Da se nekaj premika, da ni več povsem nepredstavljivo razmišljati o rednih evropskih pomladih. Verjeli smo, nekateri pa – kot vedno – tudi poleteli. Prizemljitev je bila kot običajno trda in boleča.
Maribor je letošnje evropsko popotovanje sklenil že julija. Po vsega dveh tekmah in 180 minutah. Koper je na Norveškem zabeležil drugi najvišji poraz kakšnega slovenskega kluba v evropskih tekmovanjih, skupaj pa mu je Stavanger v 180 minutah zabil kar 12 komadov. Z besedo dvanajst. Važno je sodelovati …
Olimpija je sicer po kazahstanski zaušnici nekako prebrodila nizko andorsko oviro, a sama igra ni bila niti za higienski minimum. Pravzaprav še sami zmaji najbrž ne vedo, kako se jim je uspelo prebiti v naslednji krog. Če malo, ampak res malo pretiravam, se je na trenutke zdelo, da Olimpija igra z Interjem iz Miamija ali celo tistim iz Milana, ne pa tistim iz župnije Escaldes–Engordany, ki ima kakšnih 13 tisoč prebivalcev. Tudi od celjski pošasti, o kateri je govoril Albert Riera, tokrat ni bilo niti duha ne sluha. Ali pa Ciprčani enostavno ne verjamejo v pošasti.
Jorge Simao je že po mesecu in pol v Ljubljani pokuril praktično ves začetni kredit. Tugberk Tanrivermis v Mariboru postaja državni sovražnik številka ena, turški lastniki pa po letu dni in pol v štajerski prestolnici nimajo prav dosti za pokazati. Če sploh kaj. Koprski trener Slaviša Stojanović po blamaži na severu je ali pa ni ponudil odstop. Albert Riera je po drugi strani trdno v sedlu, toda ponovitev lanskoletne pravljice se v tem trenutku zdi misija nemogoče. Če je bil pretrd oreh že ciprski AEK Larnaca, kako potem preskočiti precej boljši in bogatejši švicarski Lugano? A pustimo se presenetiti.
Statistična biblija Transfermarkt vrednost celotne ekipe Inter Escaldes ocenjuje na 4,44 milijona evrov. Dobrega pol milijona manj kolikor je Olimpija dobila s prodajo Raula Florucza. Prav tu tiči eden izmed problemov, če mu lahko tako rečemo. Najbolj mamljivi artikli iz ljubljanske in celjske izložbe so bili med sezonama prodani ali vrnjeni pravemu lastniku in namesto koraka naprej s(m)o storili enega ali dva nazaj. Sizifovo delo.
Za Olimpijo in Celje evropske sezone sicer še ni konec. Mrtve se bo kot vedno štelo na koncu, toda prav veliko optimizma črni julijski teden ne vliva.
Phileas Fogg in njegov francoski služabnik Passepartout sta v osemdesetih dneh prišla okoli sveta. Ljubitelji slovenskega klubskega nogometa s(m)o v 105 dneh prehodili pot od evforije do apatije, tudi depresija pa se že vidi nekje na obzorju.
