Imeli ga radi ali ne, številke ne lažejo. In te nedvoumno pravijo, da je Novak Đoković največji teniški igralec vseh časov. Amen in pika. Ne glede na to, kako se bo razpletel ta njegovi "last dance". Ne zgolj teniški igralec, temveč eden najboljših športnikov. Vseh časov. Nič mu pri tem ni bilo podarjenega. Na športni Panteon se je povzpel po zaslugi talenta in trdega dela. Brez iskanja bližnjic.
Srbija bo leta 2027 gostila Expo, prvi uradni ambasador pa je pred tedni postal Nov... Usain Bolt. Da, taisti, jamajški Bolt. Ob živih Đokoviću in Nikoli Jokiću, da ne naštevam dalje. Bogovi so padli na glavo. Vožd Aleksandar Vučić je kot vse kaže dokončno izgubil kompas, čeprav nisem povsem prepričan, ali ga je kdaj sploh imel.
Bolt je ne kriv, ne dolžen zakorakal v to gnojno jamo, kjer je marsikaj obrnjeno na glavo in kjer je prav narobe, narobe pa prav. Na njegov naslov je prišla dobra ponudba, pobrskal je po atlasu ali zavrtel globus, na njem poiskal Srbijo in si sam pri sebi rekel zakaj pa ne. Roko na srce, kdo bi se navsezadnje branil dobro plačanega izleta? Čez dan nastavljanje kameram in fotografskim objektivom, zvečer pa na splav ali dva ter potem nasvidenje, Srbija. Z zajetnim čekom v žepu. Koga briga, če so tista poziranja s predsednikom videti bizarno, da ne rečem groteskno.
Kakšno vezo ima Bolt s Srbijo, če sploh kakšno, ne vem, vem pa, da je širom po svetu ob omembi Srbije Novak Đoković danes (še) vedno ena prvih asociacij. Še vedno svež je spomin, kako v Parizu odet v srbsko zastavo proslavlja zlato olimpijsko kolajno, zadnjo veliko lovoriko, ki je manjkala v veliki, največji karieri.
A nobena skrivnost ni, da Đoković, odkar je javno podprl študente, ni več ravno dobrodošel na Novem Dvoru, rezidenci srbskega predsednika. Za razliko od nekaterih slovenskih vplivnih mož, ki imajo podoben modus operandi kot Vučić.
Pump It Up!
Škoda, da Balaševića ni več med nami. Devetdesete in pa Sloboda - ne sta mi dva izmed njegovih najljubših komadov. Redkokdo je takratno sranje, pardon, stanje v državi opisal bolje kot prav Balašević. Materiala, da bi opisal trenutno sranje, pardon, stanje, mu ne bi (z)manjkalo.
Ni več Đoleta, je pa tu Nole. Ki svetu s svete trave po vsaki zmagi pošilja sporočilo. Zgodba je znana in poznana, pa vendar. Novak po vsaki zmagi v Wimbledonu imitira »pumpanje« ter s tem na ne ravno subtilen način izraža podporo študentom, ki protestirajo v njegovi domovini. Njihov bojni vzklik je namreč »Pumpaj!«
Nole je dal jajca na mizo in izbral stran. Če bi bil boksar, bi v ring prihajal ob spremljavi »Pump It Up!« Ali pa ob stihih nekdanje srbske skupine Dobar loš zao. Pesem Žurka in v njej refren »Pumpaj, pumpaj, zašto si stao?« Vučić pa kot vse kaže po novem posluša reggae in ska.
Đole in Nole, nekaj najboljšega, kar je svetu dala Srbija. Njuna zapuščina je in bo nesporna, Vučićeva pa … Odvisno od sogovornika.
Če je bil Đole vest Srbije, je Nole največji ambasador Srbije. Tiste prave Srbije, ne pa Vučićeve Srbije. Ambasador Vučićeve Srbije je Usain Bolt. Plačani, najeti ambasador. Koga imate raje, katero Srbijo imate raje?
Pumpaj, Nole, pumpaj!
