Bilo je tam konec osemdesetih, ko smo popoldneve in večere preživljali tudi, verjeli ali ne, ob TV Koper Capodistria. Pravzaprav je bil Koper pogosto celo prva, najboljša izbira, z Berlusconijem in njegovimi lirami sta namreč na koprsko televizijo med drugim prišla tudi liga NBA in wrestling. »Fenomenale!« kot bi dejal legendarni komentator Dan Peterson.
Za wrestling so bila rezervirani popoldnevi. Sijajni, barviti popoldnevi, ko je realnost izgubila oprijem, in smo se brez sramu predajali svetu barvitih likov, ki so bili večji od življenja. Popoldnevi, ki jih ni pokvaril niti vsakodnevni fotrov komentar: »Pa saj veš, da je to zaigrano?« Vem, a vseeno …
Vseeno smo se prestopali pred ekranom, iz revije Bravo pa trgali posterje svojih junakov ter jih lepili na stene sob. The Ultimate Warrior, Andre the Giant, "Macho Man" Randy Savage, The Undertaker, Jake "the Snake" Roberts, ki je s seboj v žaklju nosil kačo ... In seveda Hulk Hogan, prvi med enakimi.
Bil je največji zvezdnik. Arhetipski heroj. Ameriški mit v rumeno-rdeči podobi. Mož, ki je padel, bil poražen, razbit, mrtev, potem pa se je vedno znova dvignil kot feniks iz pepela. Bil je lik, večji od življenja samega. Nepogrešljiv del otroštva, ko je bila meja med fikcijo in realnostjo zabrisana, a nikoli niti zares pomembna.
Njegova epska rivalstva z Andre the Giantom, »Macho Manom« Randyjem Savageem, The Ultimate Warriorjem, Earthquakom … so ustvarila nepozabne trenutke, ki so se zapisali v kolektivni spomin celotne generacije. Wrestling, kot ga poznamo danes, ne bi obstajal brez Hulka Hogana. Hulkamania je wrestling popeljala iz zakajenih srednješolskih telovadnic v kultne dvorane kot sta Madison Square Garden in Pontiac Silverdome. Marca 1987 si je njegov spopad z Andre the Giantom v živo bojda ogledalo 93.173 ljudi. Hogan proti 224 centimetrov visokemu in 236 kilogramov težkemu Francozu, znanemu kot »osmo čudo sveta«. Dvoboj, ki velja za simbolni vrh wrestling manije, ki je zajela svet v osemdesetih. Za otroške oči čudovitih deset minut.
Da, stari, vem, da to ni šport, da je bilo vse skupaj zaigrano, da je bil vse skupaj le šov, pogosto precej prozoren šov, a paradoksalno je, da so na koncu »rokoborci« plačali še precej večjo ceno kot velika večina ostalih športnikov. Njihova telesa so bila razprodana za našo zabavo, njihova življenja zlomljena pod težo steroidov, poškodb, slave in na koncu pozabe. Redki so dočakali starost, tudi tisti, ki so jo, pa so bili le še lupine ali karikature orjakov, ki so nekoč polnili naše popoldneve in krasili naše stene.
Andre the Giant, ta negativec številka ena, sicer pa velikan nežne duše, ki je bojda nekoč v šestih urah spil reci in piši 119 malih pirov, je umrl star 46 let. The Ultimate Warrior je umrl pri 54. Big Boss Man pri 41.Macho Man Randy Savage pri 58.Hercules pri 47. Yokozuna pri zgolj 34.
Bili so romantično tragične figure. Junaki, ujeti med svetom šova in realnostjo telesa. Morda je ironijo njihovih karier in življenj še najbolje prikazal sijajen film Rokoborec (The Wrestler/2008), ki ga je režiral Darren Aronofsky, svojo življenjsko vlogo pa v njem odigral Mickey Rourke.
Zdaj se jim je tam zgoraj – ali pa tam spodaj – pridružil še Hulk Hogan. Pri 71 letih in nekaj mesecev po operaciji vratu. Zastoj srca. Tudi on se je bolje znašel v ringu kot pa izven njega. Pred kakšnimi dvajsetimi leti je bil osrednja figura resničnostnega šova Hogan Knows Best, da bi njegovo življenje v naslednjih letih dejansko postalo en velik, bizaren, pogosto kontroverzen resničnostni šov. V zadnjih letih je bil novica dneva le še zaradi povsem napačnih razlogov. Nezvestoba, »sex tape«, nerodne fotografije s hčerko, pa razmerje s prijateljico svoje hčerke, rasistična žalitev, homofobni komentarji, drama ob ločitvi, razpad družine ... Hulk Hogan je iz ikone postal karikatura in prototip tistega, kar danes imenujemo MAGA-kultura.
Sam se ga bom raje spominjal po tistih popoldnevih s konca osemdesetih let. Trenutkih, ko je sredi ringa raztrgal tisto rumeno majico in …
