Prejšnji teden priprav slovenske reprezentance na EuroBasket je zaznamovalo predvsem slovo Zorana Dragića od izbrane vrste. Že ko je v torek zvečer s Košarkarske zveze Slovenije prišla novica, da sta s pripravami na prvenstvo končala mlajši od bratov Dragić in Žiga Daneu, se je zazdelo, da to še ni konec te zgodbe. Da bo neizbežno imela odmev in bo pripeljala do neprijetnega ozračja okoli izbrane vrste. Naj se jasno, nič spornega sicer ni, če selektor s seznama po svoji volji odreže košarkarja, tudi če je ta v preteklosti reprezentanci dal ogromno. Sploh ker je Aleksander Sekulić že pred začetkom priprav v pogovoru za Ekipo jasno dal vedeti, da nihče nima garancije za nastop na prvenstvu in da stare zasluge nikakor nikogar ne bodo postavile v prednostni položaj. A vendarle je bilo slovo Dragića od priprav nekoliko drugačno in sporno, saj se je s tem najverjetneje precej klavrno zaključila tudi njegova bogata reprezentančna kariera. Zoran je namreč že pred začetkom priprav napovedal, da bo letošnja reprezentančna akcija njegova zadnja in da bo po prvenstvu svoje mesto prepustil mlajšim. Po odločitvi Sekulića oziroma po Dragićevem odhodu iz reprezentance – komur v tej zgodbi pač verjamete –, se je ta zgodba končala še pred odhodom v Katovice in preden bi bila priložnost za lepše in bolj dostojanstveno slovo.
Po 77 uradnih tekmah in 750 doseženih točkah se je več kot očitno na neslaven način končala reprezentančna pot 36-letnega Ljubljančana. In čeprav morda Dragić trenutno res ni več v najboljših letih in je vprašanje, če reprezentanci lahko ponudi več od mlajših kolegov, ki so ga premagali v boju za mesto na prvenstvu, pa način za zaključek njegove kariere nikakor ni bil pravi. Tako smo se v sredino jutro zbudili ob ostrih napadih na Sekulića in KZS, ki jih je sprožila njegova izbranka Svetlana, ki se je odločila, da bo kar na družbena omrežja zlila svoj bes nad dogajanjem. Dejala je celo, da je Dragić izvisel predvsem zaradi svojega priimka. Njene besede niso dolgo ostale skrite javnosti, hitro so se razširile po spletu in nedvomno prišle tudi do ljudi na zvezi. Ti so se tako sredi priprav znašli sredi afere. Da bi se ta umirila, niso pomagale niti Sekulićeve besede ne sredinem medijskem druženju, saj je selektor nasprotoval obtožbam in še enkrat poudaril, da je Dragića s seznama kandidatov črtal on. Da je bila odločitev strokovnega štaba 'enoglasna'.
S tem se je sprožil nov plaz kritik in strupenih puščic, izstreljenih proti Stožicam, kjer se pripravlja reprezentanca. Tiho ni (z)mogel ostati niti zlati kapetan iz leta 2017 Goran Dragić, ki je iz dopusta v Afriki s svetom delil odmevno sporočilo. Besed niti ni rabil napisati, na svojem Instagram profilu je delil le sliko Ostržka, ki mu raste nos in zraven dopisal #selektor. Pojasnilo najbrž ni potrebno, Dragić je Sekulića obtožil laganja. Oglasil pa se je tudi glavni akter te zgodbe, njegov mlajši brat Zoran, ki je za Sportklub in MMC izrazil svojo jezo in razočaranje nad odnosom selektorja. Na tej točki ne bomo stopili na nobeno stran tega razdora v slovenski košarki, ki očitno dosega novo vrelišče, to ne bi bilo ne potrebno ne primerno.
Obe strani sta brez dvoma deloma krivi za nastalo situacijo. Pri KZS so nedvomno precej nespretno odreagirali na situacijo, na vsak način bi namreč v tem trenutku, ko mora biti osredotočenost le na pripravah za EuroBasket, morali poskušati zgladiti spor. Ne bi škodilo tudi, če bi se Zoranu Dragiću vsaj simbolično zahvalili za veliko reprezentančno kariero ter mu morda pred kakšno tekmo – najbolje že pred tisto z Nemčijo – pripravili kakšno slovesnost ob njegovem slovesu. Če ni bil v Sekulićevih načrtih, bi mu lahko ustregel vsaj s tovrstno častjo. Enako bi lahko storili tudi z Jako Blažičem, ki je najbrž brez pravega slovesa končal reprezentančno kariero in Žigo Dimcem, ki po lastnih besedah od novembrskega spora s Sekulićem ni bil deležen nobenega klica ljudi na zvezi. Za nespretno ravnanje s svojimi legendami gre gotovo krivda vsaj deloma na pleča košarkarske zveze in tudi Sekulića, ki v svojih pojasnilih pogosto stvari ne dela ravno enostavn(ejš)e.
Če je resnica to, da je priprave svojevoljno zapustil Dragić, ki je bil razočaran nad minutažo na tekmah proti Nemčiji in nad selektorjevimi besedami po njih, bi Sekulić to lahko tudi priznal in se s tem izognil napadu s strani Gorana Dragića. Če pa ga je res odrezal selektor, bi to lahko storil v precej bolj primernem trenutku. Po drugi strani pa je seveda tudi res, da so brata Dragić in Zoranova izbranka Svetlana tudi sami precej nespretno in nepotrebno načeli afero sredi priprav na veliko tekmovanje – kjer je uspeh slovenske reprezentance v interesu vseh. Mar ne? Lahko bi z vsem skupaj vendarle počakali do trenutkov po prvenstvu, ali pa – še bolje – poskušali te spore rešiti v tišini in v ozadju. Najbolj žalostno je namreč, da se s tem deljenjem na dva tabora, ki zdaj traja že kar nekaj časa in je vse bolj očitno, povzroča škodo slovenski košarki kot celoti. Tu morajo delno krivdo prevzeti vsi udeleženi in poskušati vendarle spet najti skupen jezik. Zdi se sicer, da so mostovi med njimi porušeni do te mere, da se jih ne da popraviti – pa upamo, da se motimo.
Slovenska košarka si namreč nikakor ne more na dolgi rok privoščiti, da so njeni glavni akterji tako jasno skregani in v nekakšni hladni vojni. Tudi mladi košarkarji, ki počasi prihajajo v prvi plan in se verjetno ne obremenjujejo s tem, na čigavi strani so, si zaslužijo v in okoli reprezentance boljše vzdušje in delo vseh za skupni cilj. Ta vendarle mora biti uspeh na evropskem prvenstvu, s katerim bi se strasti morda nekoliko umirile. Ob morebitnem neuspehu pa bi se – tako se vsaj bojimo – stvari lahko še dodatno razgrele.
In čeprav se letošnja reprezentančna akcija že od prvega dne, ko je postalo jasno, da bosta košarico izbrani vrsti pod pritiskom Olimpie iz Milana poslala Vlatko Čančar in Josh Nebo, zdi zakleta, upajmo in verjemimo, da se stvari v Katovicah in v Rigi vseeno lahko razpletejo po načrtih. Da slovenska reprezentanca na krilih Luke Dončića preseneti svet in spiše lepo pravljico. Za dobro slovenske košarke, ki – uspehi mladih generacij to nazorno kažejo – ima še vedno velik potencial, bi bila uspešna zgodba te prenovljene izbrane vrste vsekakor dobrodošla. Še več kot to, v trenutnem razgretem vzdušju se zdi skoraj nujna.
