Da bi Vingegaard bil boljši - to je bila želja vseh nas Slovencev, priznajmo si

Poletni družinskih oddih z družino pač, enkrat si človek mora vzeti čas zanj in že davno so minili časi, ko ga je športni navdušenec lahko načrtoval tako, da ni zamudil kakšnega pomembnega športnega dogodka. Kaj šele da bi ga tako, da ne bi manjkal pri kakšnem odmevnem dogajanju, lahko načrtoval kdo v mojem poklicu.

Ni mi bilo vseeno, ko so se stvari časovno zlagale tako, kot so se. Še več, tako zelo mi ni bilo vseeno, da si tega nikoli ne bi upal priznati ženi in hčerki. Obetal se je pač epski obračun dotlej trikratnega in dvakratnega zmagovalca te kultne dirke, po mnogih napovedi najbolj epski obračun vseh časov, poleg slovenskega fenomena Tadeja Pogačarja in danskega odgovora nanj Jonasa Vingegaarda pa bi svoje te tri julijske tedne morali na francoskih cestah reči tudi drugi - na čelu z našo legendo Primožem Rogličem, jasno.

Za nameček je bila letošnja trasa speljana tako, da je obetala precejšnjo zaspanost prvega tedna in ognjemet zaključnih dveh, tako da se mi je ob vsej ljubezni do družine in počitnic brez možnosti popoldanske prikovanosti na kak ekran obetala velika izguba. No, obetala se mi je vse do trenutka, ko smo v resnici vsi mi spoznali nekaj, kar danes lahko povemo na glas. Pogačarju bi gladko, ponižujoče gladko, celo dolgočasno gladko zmago lahko vzela zgolj kakšna izrazito močna višja sila in z roko na srcu smo se že zelo dolgo dobro zavedali, da se moramo bati le te. In da je vse ostalo - tralala.

Ko danes vrtim čas v glavni nazaj, vem, da smo vedeli že zelo zgodaj. Dirka po Dofineji, tradicionalna generalka za Tour, je povedala vse, čeprav si tega ni želel nihče. Povedala je, da je objektivna in realna razlika med Pogačarjem in Vingegaardom (kaj šele ostalimi) tako gromozanska, da se obeta povsem enoznačen Tour z absurdno simultanko daleč najboljšega našega časa in verjetno najboljšega vseh časov. Industrija kolesarjenja, Toura in medijev je v zaključnem odštevanju sicer naredila (vključno z vsemi nami) vse za to, da bi sama sebe in svet prepričala, da se lahko vse spremeni in da so stvari negotova. A je dobro vedela, da niso.

V veliki ironiji sem doma in v službi pospremil najbolj zanimiv, najbolj razburljiv, najbolj dramatičen teden letošnjega Toura. Tisti prvi. Ko smo sicer vsi vedeli, kam se vrtijo pedala, a smo se lahko vsaj precej prepričljivo pretvarjali, da ne vemo. In smo se skupaj s kolesarji gnali za vsako sekundico na vsakem kucelčku ter za vsak odmev nanjo. Bilo je tako zelo zabavno, ko smo si še zatiskali oči pred zavedanje, da bodo sekunde v resnih hribih hitro postale minute. In ko so res postale, je bilo tako zelo - no, dolgočasno.

Da ne bo kakšne pomote - v veličastnosti njegovega kolesarskega veličanstva Tadeja Pogačarja in njegovih norih dosežkov ni popolnoma nič samoumevnega. Ustvariti tak vtis bi bila norost brez primere. A ne samo da lahko razumem nevtralne kolesarske navdušence z vsega sveta, ki bi si želeli bolj strnjene konkurence in posledično precej bolj zanimive dirke - pripravljen sem iti še korak dlje. Pravzaprav velik korak. Pripravljen sem priznati, kar bi verjetno lahko priznali tudi vsi vi - če bi si le upali.

Da so največji, najbolj nedotakljivi, najbolj predobri šampioni množicam manj zanimivi od dramatičnega boja za vsak centimeter in sekundo, je znana stvar in vseh teh dolgih let in vseh teh športov. Da se z njimi začnejo manj zabavati celo njihovi lastni navijači, pa je tabu. A hkrati tudi prekleta resnica. In če kdaj, potem je bila vsem nam razvidna zdaj. Ko smo se sicer občasno tresli na kakšnem spustu in ob naletu kakšnega avtomobila in dopuščanju možnosti kakšnega še bolj norega udarca z neba, a smo si večino časa želeli nekaj drugega.

Da bi bil Vingeaard boljši. Da ne bi bil toooliko slabši od Pogačarja, da se je v tisti zadnji petkovi gorski etapi v vrhuncu ponižanja ob že davno izgubljeni dirki odpovedal celo boju za etapno zmago zgolj zato - da mu Tadej ne bi vzel tudi tega. Razlika je bila prekleto prevelika, Slovenec v vseh mogočih šampionskih majicah - veste, kaj, boljšega izraza pač ni - je bil j*beno predober. Da bi zmagal, smo si seveda želeli vedno. Da bi to naredil ob boljšem Vingeaardu oziroma ob manjši razliki ter posledično na boljših etapah, pa smo si zraven želeli neizbežno.

Predstavljam si, da tisti, ki ste vsako popoldne odložili vse druge obveznosti in sedli pred tradicionalno sijajne prenose naše nacionalne televizije, še bolj kot tisti, ki smo vse skupaj v veliki meri zamudili. A v ultimativnem športnem paradoksu na neki način nismo zamudili - ničesar. Ne razumite napak, zamudili smo še veličasten kamen v veličastnem mozaiku veličastnega šampiona. A če se zazrete sami vase, zagotovo veste, kaj želim povedati in zaradi česar so lahko na Danskem rdeči (od jeze, ponižanja, sramu in še česa) še bolj kot večina njihove zastave in Jonasove čelade.

Da, njihov junak je bil tako daleč in toliko slabši, da smo celo mi iz dneva v dan malce navijali zanj, da bi bil vsaj nekoliko boljši. Vsaj nekoliko bližje. Čisto tako, da bi nam bilo malo bolj zanimivo, malo bolj razburljivo, malo bolj dramatično. In da bi srce hitreje bilo tudi zaradi vsaj malce večje napetosti, ne samo zaradi neskončnega ponosa.