Res hitro čas beži. Kdo bi si mislil, da je minilo že skoraj 19 let. Devetnajst let, odkar je v velikem slogu zadrsal v NHL. Že na svoji debitantski tekmi je namreč dvakrat zatresel mrežo. In marsikoga pri tem ujel nepripravljenega. Na športnem portalu ESPN in pri tiskovni agenciji AP so ga denimo poimenovali "rookie from Sweden" oziroma novinec s Švedske. Se bodo že še naučili, s(m)o v en glas dejali tistega oktobrskega jutra leta 2006. Prepričani s(m)o bili, da je bil to zgolj začetek neke velike zgodbe. Pa vendar je le redkokdo pričakoval, da bo ta na koncu tako velika, tako veličastna.
Bil je "one-club man", kot bi temu rekli onstran Atlantika. Kralj v dobrem in slabem. Zvestoba do gro… Konca kariere. Malo je takšnih. Steve Yzerman in Nicklas Lidstrom v Detroitu. Joe Sakic v Coloradu. Mario Lemieux vPittsburgh. Dvojčka Sedin v Vancouvru. Anže Kopitar v Los Angelesu.
Že samo to, da bo dve desetletji prebil v najmočnejši hokejski ligi, je samo po sebi pokazatelj, kako dober je. Potem pride na vrsto statistika. V 19 sezonah je bil kar 15-krat najučinkovitejši igralec Kingsov. Danes je prvi v zgodovini te franšize po številu tekem, drugi po točkah, tretji po zadetkih, prvi po podajah in prvi po odločilnih golih za zmago. Ko bo končal, bo bržkone prvi tudi po točkah. Od sezone 2016/17 nosi tisti C(aptain) na dresu, še pred tem pa mu je uspelo nekaj, kar ni niti Waynu Gretzkyju, ki mu s plebiscitarno večino priznavamo status največjega hokejistov vseh časov. V mesto angelov pripeljati Stanlyjev pokal. Kopitarju je to uspelo dvakrat.
Eden tistih, čigar veličino bomo dejansko spoznali šele takrat, ko ga enkrat več ne bo na ledu. "Jednoga dana žaliće mnogi što me više nema, ostaće pesma i uspomena na Anžeta kapitena,"če malce priredim verze s katerimi so pred leti srbski košarkarji v reprezentančno penzijo pospremili Miloša Teodosića. Pogosto smo ga jemali kot nekaj samoumevnega. Iz leta v leto vse bolj in bolj. V zadnjih letih je bil pogosto v (globoki) senci Luke Dončića. Ni se pretirano pritoževal.
Vedno je raje kot pred mikrofoni in diktafoni govoril na ledeni ploskvi. Medtem, ko s(m)o vsako jutro do potankosti secirali Dončićeve dosežke in presežke, je on iz večera v večer, iz tekme v tekmo brez nekega prevelikega pompa opravljal svoje. Na obeh straneh igrišča. V zgodovino bo šel kot eden najboljših dvosmernih napadalcev v ligi, dvakrat je navsezadnje prejel priznanje Frank J. Selke, ki ga podelijo najboljšemu obrambnemu igralcu med napadalci.
Številni bodo dejali, da je kljub vsemu naštetemu eden najbolj podcenjenih igralcev svoje generacije. »Na ledu je profesionalec – pride zgodaj, skrbi za svoje telo in trdo dela. Naredi toliko malenkosti, ki jih verjetno sploh ne opaziš, če ga gledaš le na kakšno naključno torkovo tekmo. Ko pa ga vidiš od blizu, je res neverjetno, kaj vse počne, in takrat šele zares ceniš, kako dober je,« ga je po napovedi slovesa opisal soigralec Mikey Anderson.
Najbolj nezvezdniški zvezdnik, profesionalec od glave do pete in džentelmen na ledu. V njegovih vitrinah boste našli tri lovorike Lady Bing, ki jo podelijo hokejistu za najbolj športno igro. Večkrat jo je v 21. stoletju osvojil le Pavel Dacjuk. V pretekli sezoni je zbral vsega štiri kazenske minute. Štiri. Še manj je bilo škandalov v teh dveh desetletjih. Pravzaprav se ne spomini niti enega samega. Njegova kariera je za v hokejski učbenik.
Ko vse sešteješ, ni nikakršnega dvoma, da bo nekoč pristal v dvorani slavnih v Torontu. Po vsej verjetnosti "first ballot", v prvem poskusu oziroma prvem glasovanju. Vsaj moralo bi biti tako.
Ni sicer še končal. Letošnja sezona bo njegov "last dance", zadnji ples. Želi se posloviti v slogu, če se bo le dalo šele tam enkrat sredi junija. A v vsakem primeru bo njegov dres s številko 11 nekoč pristal pod stropom Crypto.com Arene. Tam, kjer danes visijo 99 od velikega, Največjega Wayna Gretzkyja, 16 od Marcela Dionnea, 20 od Luca Robitailla, pa 23 od Dustina Browna in štirica od Roba Blaka ... Kralji kraljev. In tam med njimi bo čez leto ali dve številka 11, ki jo je dvajset let nosil Anže iz Hrušice pri Jesenicah.
Naj končam s tisto že večkrat uporabljeno. Nobena zgodba ni večna, a če je prava, ostane za vse večne čase. In Kopijeva v Los Angelesu je vsekakor ena takšnih. Z njim pa se bo poslovila oziroma končala tudi neka era. V zgodovini LA Kingsov in v slovenskem hokeju.
