Argument zagovornikov evropskih iger je ta, da imajo tudi vse druge celine svoja prvenstva (azijske, vseameriške, afriške ...) in ga mora imeti tudi Evropa. To vsekakor ni argument, s katerim bi se moral strinjati in ga postaviti kot tistega, zaradi katerega bi morali v Evropi organizirati svoje igre. Evropa ima povsem drugačno socialno, družbeno in zgodovinsko okolje, kot ga imajo ostale celine, tako da je v tem pogledu primerjava nesmiselna. V Evropi je v nasprotju z drugimi celinami ogromno preostalih športnih dogodkov v vseh športih. Vrhunskih športnih dogodkov, ki ne potrebujejo konkurence, ki v tem trenutku to sploh ni, evropskih iger. Športi, kot so atletika, plavanje, gimnastika ..., da ne omenjam ekipnih športov na čelu z nogometom, košarko, rokometom in odbojko (v vsakem od teh športov se igra nekakšna liga prvakov pod različnimi imeni), imajo dovolj svojih tekmovanj na vrhunskem nivoju. Ekipni športi imajo zelo razvejano elitno klubsko tekmovanje, posamični športi pa uveljavljena kontinentalna prvenstva. Ob poplavi športnih dogodkov v Evropi so evropske igre vsiljeno tekmovanje za športe, ki si želijo dodatne medijske pozornosti, ker jih drugače večinoma prezremo – košarko 3 na 3, skoke v vodo, sambo, malo prožno ponjavo, sinhrono plavanje, nogomet na mivki ... Vprašanje je seveda, koliko nacionalni olimpijski komiteji namenijo pozornosti evropskim igram, torej posledično – kako kakovostno reprezentanco pošljejo na igre. Pri nas se je Olimpijski komite Slovenije trudil in se trudi na vse možne načine, da bi evropskim igram dal neko veljavo. Treba je vedeti, da smo se smejali in podcenjevali sredozemske igre, vendar je danes jasno, da so bile sredozemske igre na splošno gledano precej kakovostnejše tekmovanje, kot so evropske igre. Vsaj kot igre, ki trenutno potekajo v Bakuju.
Evropske igre so lahko nadomestek za olimpijske igre, ampak samo za tiste športe, ki niso vključene v program olimpijskih iger. Za vse ostale športe pomenijo samo nebodigatreba vsiljivca, ki krade čas, prostor in nekaj sponzorjev, ki so pripravljeni še vlagati v šport. Z evropskimi igrami smo evropskemu športu naredili veliko škodo. Denar, ki se je in ki se bo porabil za te igre (izjemen primer je Azerbajdžan, ki ima denarja kot blata in tokrat so gostitelji plačali res vse), bi bilo veliko smotrneje porabiti za druge nacionalne projekte, predvsem recimo za razvoj otroškega in mladinskega športa, da staršem ne bi bilo treba plačevati za treninge svojih otrok in da se že pri otrocih, ki bi se radi vključili v šport, ne bi delale socialne razlike. Evropske igre so potrata časa in denarja ter imajo tako minimalen športni pomen, da je o tekmovalnih dosežkih skoraj škoda izgubljati čas in prostor.
Evropske igre so potrata časa in denarja in imajo tako minimalen športni pomen, da je o tekmovalnih dosežkih skoraj škoda izgubljati čas in prostor.
Zelo zanimiv mi je bil še drugi vidik evropskih iger v Bakuju, ki pa je bolj povezan s politiko. Imel sem srečo, da sem bi lahko pred enim letom nekaj dni gost na konferenci v azerbajdžanskem glavnem mestu. Poleg delovnih obveznosti sem imel kar nekaj časa tudi za ogled mesta, sprehode, pogovore z navadnimi ljudmi ... Razlog, da to pišem, je seveda ogorčenje slovitega britanskega časopisa The Guardian, ker njihovemu novinarju niso dali vizuma za vstop v državo. Razlog naj bi bil poročanje omenjenega časnika na začetku leta o političnih oporečnikih v Azerbajdžanu. Zanimivo, da o svoboščinah in človekovih pravicah vedno pametujejo ljudje iz držav, ki imajo toliko masla na glavi, da bi v spodnjicah lahko delali skuto. Najraje vidim, da se oglasijo Britanci in svetovni policaji iz ZDA. Ljudje iz dve držav, ki sta verjetno dolgoročno povzročili največ gorja na zemeljski obli. Vse v imenu človekovih pravic in svoboščin. Najlažja in najbolj elegantna besedna zveza za skrivanje interesov njihovih multinacionalk po izčrpavanju takšnega in drugačnega bogastva v posameznih državah.
Da se ne bomo narobe razumeli, meni osebno, se zdi nedopustno, da se komurkoli, razen množičnemu morilcu, prepove vstop v katerokoli državo. Ni prav, da je azerbajdžanska vlada prepovedala vstop britanskemu novinarju, vprašati pa se je treba, zakaj. Lani v začetku maja, bil je petek, sem se ponoči, bilo je že krepko čez 11. uro, z družbo, sprehajal po središču Bakuja. V nekem lokalu, kjer je bila živa glasba, smo se pogovarjali z mladimi, študenti, delavci, umetniki
... Že čez dan, ko sem imel priložnost videti Baku, se mi je zdelo, da raste moderno evropsko mesto z islamskim pridihom. Toda evropsko urejeno in sodobno. Ulice so bile čiste, na velikanski, osem kilometrov dolgi in sto metrov široki promenadi so se igrali otroci s straši, parčki so se držali za roke in se poljubljali, poulični slikarji so ustvarjali umetnine, na igrišču pa so seveda nadobudni mladeniči brcali žogo. V nekaj dneh, ki sem jih preživel v izjemno lepem Bakuju, sem dobil občutek, da tam ni kriminala, da so ljudje zadovoljni, da imajo vsi delo, da so šolarji taki kot pri nas. Pa sem velikokrat precej kritičen do sistemov in vlad, kajti meni osebno je svoboda govora najvišja stopnja človekovih pravic.
Verjemite, če bi Alijev dal koncesijo za izkoriščanje naravnih bogastev British Petrolu (BP), da nihče v Britaniji ne bi imel težav s političnimi zaporniki v Azerbajdžanu.
Zagotovo pa je, v to sem prepričan, nekaj ljudi, ki imajo drugačne interese in ki se ne strinjajo s politiko predsednika Alijeva. Normalno in popolnoma človeško. Ali je res, da imajo v Bakuju politične zapornike? Ne vem. Če tam zapirajo drugače misleče, to najostreje obsojam. Toda moje mnenje je, da ni prav, še manj pa da imajo moralno pravico to obsojati ljudje, ki zaradi gospodarskih interesov netijo vojne v drugih državah. Zakaj v Guardianu odločno ne protestirajo proti temu (vsak dan), da so britanski vojaki še vedno v Afganistanu, zakaj so bili napadalci na Irak, kaj počnejo v svojih nekdanjih kolonijah ... Najlažje se je spraviti na nek Azerbajdžan in mu učiteljsko žugati s prstom ali pa ga morda celo kot šolarčka potegniti za uho ter ga potem poslati v kot. Verjemite, če bi Alijev dal koncesijo za izkoriščanje naravnih bogastev British Petrolu (BP), da nihče v Britaniji ne bi imel težav s političnimi zaporniki v Azerbajdžanu. Tako kot nimajo težav s politično strukturo v Keniji, Nigeriji, Saudski Arabiji, Omanu, Katarju, na Kitajskem ...
Samo hinavščina je hujša od nepoštenja – tako v primeru sprejemanja evropskih iger kot velešportnega dogodka, kot obsojanja političnega režima v Bakuju.
