Zarica (center) in Maribor B (sever) sta si naslov prvaka zagotovila že pred časom, toda vijoličastih v dodatnih kvalifikacijah kljub temu ne bo, saj jim pravila ne dovoljujejo napredovanja, zato se bo za drugoligaško vstopnico potegovala ptujska Drava.
V soboto so si naslov prvaka v zahodni skupini zagotovili sinovi burje, ki so v neposrednem obračunu tudi z nekaj sreče ugnali Izolo. Na ajdovskem stadionu toliko veselja ni bilo vse od prvoligaških časov, kar je seveda obetavno spoznanje, ki velja tudi za obisk. Na tekmi, ki je odločala o prvem mestu, se je zbralo 800 gledalcev, še veliko več jih je bilo v vročem nedeljskem popoldnevu na drugem koncu Slovenije. In sicer v Lipi, kjer so Odrančani našli zatočišče, potem ko so v septembrskih poplavah ostali brezdomci. Nemudoma so pljunili v roke in kmalu bodo svoje tekmece gostili na novem igrišču. Na prav tako čudovitem, bržčas še boljšem, kot je bilo prejšnje, ki je slovelo kot odlično. Tepih!
V Lipi je bil na sporedu obračun vodilnih ekip za naslov prvaka v 3. SNL – vzhod. Odranci so imeli pred zadnjim dejanjem dve točki prednosti pred Beltinci, sosedski spopad je po pričakovanjih vzbudil veliko zanimanje ljubiteljev najpomembnejše postranske stvari na svetu na sončni strani Alp. Zbralo se jih je 1500, s čimer se lahko pohvalijo le redki prvoligaši, videli so noro tekmo. V zares izjemnem ozračju so s 6:4 slavili varovanci Marjana Rajbarja in si zagotovili nov naslov prvaka. Veselje je bilo neizmerno, fantje so v želeni uspeh vložili ogromno truda, toda hkrati je bilo treba takoj pogledati tudi resnici v oči in se sprijazniti s kruto stvarnostjo. In ta razkriva, da bi bil drugoligaški izziv najbrž prehud zalogaj. "Zakaj potemtakem tekmujejo, če nočejo napredovati?" se ob podobnih primerih sprašujejo mnogi. Pogledi na tovrstno problematiko so si precej nasprotujoči. Tako zagovorniki napredovanja kot nasprotniki imajo svoje argumente, ampak dejstvo je, da finančna podhranjenost po navadi prevlada nad športnimi motivi. Toda to je zanimiva tema za posebno zgodbo, tokrat sem imel v mislih nekaj drugega.
Mar res vsa pokrajina ne more stopiti skupaj in ustvariti kluba, ki bi bil vsem v ponos, ki bi lahko vsaj razmišljal o vrhu slovenskega nogometa? Bi bili lahko Prekmurci kot Baski? Bi lahko imeli svoj Athletic? Denimo NK Prekmurje!
Ob spektaklu v Lipi sem se znova ujel v razmišljanju, kako je mogoče, da Prekmurje nima svojega predstavnika ne med prvoligaši ne med drugoligaši. Polom, katastrofa, sramota ... Velika sramota za ravnico! Nekoč paradna konja iz Murske Sobote in Lendave sta znova shirana, Mura in Nafta tekmujeta na tretjeligaški ravni. Okolju, ki je zastrupljeno z nogometom, se kaj takega ne bi smelo pripetiti. Niti po naključju. Toliko nogometnih fanatikov na tako majhnem prostoru je bogastvo, kakršnega imajo le redki, zelo redki, in ne morem verjeti, ne morem dojeti, da tega nihče ne (z)more unovčiti.
Kot Prekmurca me zaradi tega boli srce. Verjemite, da me res.
Morda je rešitev v združevanju. Bi lahko vsa pokrajina stopila skupaj in kljub gospodarskemu izropanju ustvarila klub, ki bi bil v ponos vsem, ki bi lahko vsaj razmišljal o vrhu slovenskega nogometa? Bi bili lahko Prekmurci kot Baski? Bi lahko imeli svoj Athletic? Denimo NK Prekmurje! Sliši se dokaj preprosto, a zdi se mi, da zdaj bogastvo, ki sem ga omenjal prej, postane prekletstvo. Zaradi lokalnega prestiža, ki v veliki meri prispeva k temu, da ljudje množično obiskujejo preizkušnje v nižjih ligah. Ker se "hranijo" z zmagami nad ekipami iz sosednje vasi. Takšna premalo ambiciozna miselnost združevanju kakopak ni naklonjena, in kot na dlani je, da bi jo bilo treba spremeniti, predvsem pa najti močno osebo, ki bi prekmurski nogometni milje prepričal, da je vredno stopiti skupaj. Za višje cilje! Utopija, ali pač?
