Nesmiselno poudarjanje slabega

Včasih se vprašam, kako se je slovenski reprezentanci že trikrat uspelo prebiti na veliko tekmovanje. Vse bolj se mi zdi, da smo se Slovenci rodili pod ogromno srečno zvezdo in da je neverjetna naklonjenost boginje Fortune pravzaprav edini razlog, zakaj nam je uspelo. Znanje? Kakšno znanje neki? Zgolj in samo sreča, znanja tako ali tako ne premoremo. Slabi smo, bedni, zanič. Toda kot slepa kura smo našli zrno. Trikrat! Oj, mi, Slovenci, narod najsrečnejši pod svobodnim soncem. 

Žalostno je, da je bila po skoraj epski bitki z Anglijo in tesnem, res tesnem porazu s takšno velesilo edina pohvala, ki so jo bili od svojega šefa deležni nogometaši, naslednja: "Dali ste vse od sebe." Vse ostalo pa popolno masakriranje slovenskega nogometnega znanja in sposobnosti. 

Eden ne more več kot eno uro, za večino je logično, da bodo počeli napake, pravzaprav nihče ne zna zadržati žoge, samozavesti ni, ni niti zaupanja, skupen imenovalec vsega pa je, da nimamo ne znanja, ne kvalitete, ne izkušenj. Delamo pionirske napake in očitno smo lahko celo srečni, da smo izgubili le z 2:3. Ampak nič hudega, fantje, saj ste dali vse od sebe. Prav tako nič hudega, če boste tudi v Švici izgubili, da boste le dali 120 odstotkov. Ne nazadnje je Švica morda še boljša od Anglije, ne nazadnje tudi njej niste dorasli v nobenem pogledu. Toda da ne bo pomote – krivi pa ste vi. Zgolj vi in samo vi. Ker ste pač preslabi. 

Slovenci smo počasi že siti in naveličani večnega poudarjanja slabega. Da, saj vemo, da nismo najboljši, najlepši in najbolj nadarjeni. Toda za vraga – tako slabi pa spet nismo! Srečko Katanec v tem trenutku deluje predvsem kot zelo zagrenjen lik, ki mu je vodenje bedne slovenske reprezentance očitno povsem odveč oziroma nadloga, ki pa jo opravlja, ker se žrtvuje, saj bi bilo drugače brez njega še vse precej huje. Godrnja in godrnja, ves čas poudarja naše napake in slabosti, pohvala pa mu gre tako stežka z jezika, da se zdi, da bi se raje ugriznil vanj, kot pa jo izrekel v javnosti. No, saj zna pohvaliti. Svojih ne, tuje še kako. 

Angleži so zanj vesoljci z drugega planeta, a je ob tem pozabil omeniti, da so tudi oni pri prvem prejetem golu naredili gromozansko napako. Pionirsko? Katanec ni pozabil poudariti, da Liverpool Raheema Sterlinga prodaja za 60 milijonov evrov, je pa po tekmi zamolčal dejstvo, da je ta isti Sterling zapravil dve priložnosti, ko je bilo težje zgrešiti kot zadeti. Pionirsko? No, seveda pa smo slišali, da so nas Angleži po desni prebijali tudi zaradi Iličića. Pa njegova mojstrska podaja Novakoviću? O tem pa nič. To očitno zmore vsak pionir. 

Vzorec kritiziranja svojih in hvaljenja tujih se Katancu ponavlja že skozi celotne kvalifikacije. Poslušali smo, kako nevarni so Estonci, poslušali smo, kako lahko Litva premaga vsakogar, poslušali smo, kako je treba spoštovati celo amaterski San Marino, poslušali smo tudi to, kako je nespameten vsakdo, ki sploh pomisli na to, da bi se Slovenija lahko kosala z Anglijo in Švico. Pa mi, Slovenci? Pozabite! Za nas je rezervirana zgolj in samo kritika. 

Zdi se, da bi Katanec slovensko reprezentanco pohvalil le, če bi igrala sama s sabo. Potem bi zagotovo tudi za tega nasprotnika našel vsaj kakšno pohvalo, če jo že za vsakega drugega. 

Bolj kot z vsesplošnim kritiziranjem vsega slovenskega bi se moral Katanec ukvarjati z iskanjem resničnih razlogov za to, zakaj njegovi četi pojenja sapa in zakaj je prisoten vse bolj preteč strah, da Slovenija izgublja bitko za neposreden preboj na evropsko prvenstvo. Je logično, da napadalec, ki v prvenstvu Avstrije, torej države, v kateri je nogomet v več kot očitnem kvalitetnem vzponu, zabije kar 27 golov, nato pa v reprezentanci za dokazovanje ne dobi niti minute? Bi se čudili, če bi bil nato besen kot ris? Bi mu sploh lahko zamerili? In kako besni bi šele bi, ko bi prebrali izjavo o tem, da ima Slovenija očitno le enajst kvalitetnih, vse, kar je na klopi, pa ni na ustrezni ravni. 

In kakšna je smotrnost poteze, da Benjamin Verbič na klopi obsedi v trenutku, ko je tako nabit s samozavestjo, kot morda ne bo nikdar več v svoji karieri? V trenutku, ko mu uspeva vse, kar si zamisli, ga selektor pusti na klopi, namesto njega pa v slogu šablonskih, ne glede na vse vnaprej določenih menjav v ogenj pošlje nogometaša, ki je pred tem v pol sezone na klubski ravni odigral le peščico tekem – večino za takojšnjo pozabo. 

In ali je logično, da na občutljivih pozicijah defenzivnega vezista igrata nogometaša, ki v svojih klubih sploh nimata ključnih vlog? Medtem pa slišimo, kako bi moral biti Rene Krhin, za katerim je dokaj uspešna polovica sezone v prvi španski ligi, bolj kot Andrea Pirlo … In zakaj imajo mesto v udarni enajsterici nekateri zacementirano ne glede na vse, spet drugim pa bodo vrata ostala zaprta, četudi se bodo pred njim postavili na glavo? 

Veliko je tem, s katerimi bi se veljalo ukvarjati, a zdi se, da Katanec vedno vse pomete v isti koš z gromozansko metlo vsesplošne kritičnosti. Namesto seciranja vzrokov za več kot očitne težave (se sploh spomnite, kdaj je Slovenija nazadnje odigrala res dobro tekmo?) vedno pade zgolj enotna sodba, da smo slabi, da nimamo kvalitete in da so drugi pač boljši. Enolično, površno in povsem v neskladju z logičnostjo. 

Ljudje od časa do časa radi slišimo tudi kakšno pohvalo. Še zlasti tedaj, ko ni vse lepo. Ko se zgodi kaj takšnega, kar že samo po sebi vzame lepo mero samozavesti. Ne pa, da te tedaj, ko je že tako ali tako v ustih precej grenkobe, nekdo še dodatno z macolo udari po glavi. Pa če bi ta nekdo bil resnično kar nekdo, se človek sploh ne bi tako obremenjeval. Tako pa … Kot da bi mož ženi, ki je ravnokar izgubila službo in domov prišla povsem poklapana, med vrati zabrusil, zakaj, za vraga, si ni z ličili zakrila podočnjakov in zakaj kosilo še ni kuhano. Za žile rezat!