Pravzaprav je to nekaj, kar velja za vsako ekipo – reprezentančno ali klubsko –, ki svojo srečo ves čas išče v vmesnem prostoru med velikimi in majhnimi ter do odmevnih uspehov brez občasnega nahajanja na takih točkah sploh ne more priti. Na njih pa je ogromno odvisno od tega, s koliko poguma, odločnosti in uspešnosti znaš zgrabiti tisto, kar se ti je ponudilo zaradi spleta okoliščin, specifičnosti nogometa, ki v nasprotju z mnogimi športi take trenutke sploh omogoča, in obveznega kančka sreče.
Kot bi bilo včeraj, se spomnim, kaj je neka druga generacija slovenske izbrane vrste s precej mlajšim današnjim selektorjem naredila v nadaljevanju domačega srečanja z Romunijo, potem ko bi morala izgubljati s precej več kot zgolj z 0:1. Saj veste, katerega srečanja z Romunijo, kajneda? Tako kot veste, kaj je sledilo nekaj dni po tistem kar nekako nepričakovanem in nenadejanem bežigrajskem preobratu, ko je povratni obračun gostila deževna Bukarešta.
In še bolje se spominjam, kako je devet let pozneje izbrana vrsta, za katero so igrali tudi nekateri današnji reprezentanti, na tekmi v Moskvi iztržila psihološko odločilen poraz z 1:2, potem ko bi morali Rusi namesto z 2:0 voditi z vsaj dvakrat višjo prednostjo. Saj veste, kateri tekmi v Moskvi, kajneda? Tako kot veste, kako se je zgodba nekaj dni pozneje nadaljevala ter zaključila v mariborskem Ljudskem vrtu. V obeh (in še nekaj podobnih, a manj izpostavljenih) primerih je moštvo trpelo, se mučilo, garalo in bilo videti, kot da je na robu preživetja. A ko je pri življenju nekako vendarle ostalo, je s pogumom in izjemnim karakterjem iz nove priložnosti iztržilo največ. Veliko že na taisti tekmi in še več kmalu zatem.
V teh kvalifikacijah je bila aktualna reprezentanca na točkah, na katerih je v rokah držala več, kot si je proti realno močnejšim reprezentancam zaslužila, že štirikrat. Prvič se je kljub slabim občutkom po zelo bolečem porazu v Talinu zdelo, kot da ima tisti karakter, ki je tako zelo pomemben za doseganje velikih stvari. Oktobra v Mariboru je bil ob vseh priložnostih Švice in ob skoraj popolni odsotnosti nevarnejših slovenskih akcij izid 0:0 videti kot darilo z neba. Videti je bil kot nekaj, kar nikakor ni prišlo po neposredni zaslugi prikazanega, in čeprav je Slovenija skoraj nujno potrebovala zmago, bi s tih 0:0 glede na okoliščine morala biti zadovoljna. Tako kot z 0:1 za Bežigradom in z 0:2 v Moskvi, pa čeprav je v obeh primerih potrebovala več.
Tako kot tedaj smo (če mi dovolite uporabo prve osebe množine) dobili še več. Ekipa je v danem trenutku znala zgrabiti ponujeno do te mere, da si je vzela še več. Morda bo kdo tako dlakocepski, da bo govoril o tem, da bi si ob švicarskem šoku morala vzeti še kakšen zadetek poleg osnovnega zmagovitega ter da se bomo že septembra zaradi "zgolj" 1:0 kar pošteno tresli. In čeprav bo morda celo imel prav, tako daleč vendarle nisem pripravljen iti.
Sem se pa več kot pripravljen dotakniti treh trenutkov na dveh obračunih z Anglijo, na katerih o kakem omembe vrednem karakterju za velike podvige ni bilo ne duha ne sluha. Kot se zna slikovito in celo drobec pretirano izraziti Srečko Katanec, je Slovenija novembra na Wembleyju prišla do vodstva z 1:0, ne da bi si podala tri žoge. Ko je do tega vodstva prišla, pa se je nanj odzvala kot prestrašeno pišče, ki tako velikega črva pač ni moglo obvladati in bi si še najbolj želelo, da mu sploh ne bi padel pred kljun. Slovenija z zmagovitim karakterjem iz najboljših časov bi se odzvala drugače; zgrabila bi ga kot pravi petelin in nato naredila vse za to, da bi ga pospravila.
Tako kot bi zgrabila vsaj enega od dveh sočnih, lepih včerajšnjih. Ni dvoma, čeprav si je podala več od treh žog, je bila slovenska reprezentanca v včerajšnjem prvem polčasu v precej bolj podrejenem položaju kot v prvi polovici londonskega dvoboja. A zgodil se je vsemogočni Samir Handanović, zgodila se je angleška zapravljivost, zgodila se je naveza Josip Iličić–Milivoje Novaković.
Glede na angleške priložnosti in dolgotrajno sterilnost slovenske igre bi bil tokrat z Bežigradom, Moskvo in Londonom primerljiv že izid 0:0, namesto tega pa smo vsi skupaj na odmor odšli z nečim še večjim in (če hočete) bolj nezasluženim. Z nečim preprosto idealnim za kazanje pravega karakterja in za delanje zgodovinskega koraka. A ni bilo ne enega ne drugega. In to ne zgolj enkrat, temveč v 45 minutah kar dvakrat. Oziroma je med tistimi, od katerih bi v polju to pričakovali, to pokazal le taisti Nejc Pečnik, ki je ponujeno znal zgrabiti že pred slabimi petimi leti v ruski prestolnici.
Ko se je, namesto da bi zgrabila, Slovenija razpadla, bi namreč Anglija po vseh kriterijih morala doseči več kot le dva zadetka. In ko ni, je večni borec Pečnik s svojo borbenostjo našo izbrano vrsto še enkrat pripeljal v položaj, v katerem je imela v rokah več od zasluženega. 1:0 je bilo praktično pozabljeno, 2:2 bi ne glede na bolj prestižno kot tekmovalno vrednost remija sprejeli z velikim zadovoljstvom, od tega izida pa je slovenske nogometaše ločilo le nekaj minut petelinjega karakterja. A je nova piščančja reakcija vzbudila nove (vsekakor karakterne, a tudi kakšne drugačne) dvome tako o sedanjosti kot o bližnji prihodnosti (beri: septembrskem nadaljevanju kvalifikacij) te ekipe.
