Tisti, ki berete naš in vaš časnik, veste, da brez težav napišem kritiko na račun kogarkoli, tudi Darka Milaniča. Nisem njegov odvetnik in nikdar ne bom, toda vseeno me čudi pisanje posameznih novinarjev in odziv dela javnosti, ki je po derbiju pribil na križ Primorca, češ da na novinarski konferenci po veliki zmagi na večnem derbiju ni ostal gospod, ko je odgovoril na vprašanje, ali bo v četrtek navijal za Olimpijo ali pa je rivalstvo enostavno preveliko za kaj takšnega.
V mojem kontekstu dojemanja športa, dojemanja nogometa kot takšnega, je bil njegov odgovor nekaj najbolj običajnega, nekaj najbolj normalnega. Še več, Milanič je v mojih očeh govoril točno tako, kot mu očitajo, da ni – gosposko. Povedal je, da bi bilo seveda za vse, ki delujejo v slovenskem nogometu, dobro, če bi se Olimpija uvrstila v skupinski del lige Europa. A da jasno kot trener najhujšega nasprotnika ne more ravno navijati za največjega rivala. In da so zaradi tega občutki mešani. Mar ni to nekaj najbolj običajnega? Mar ni to nekaj najbolj logičnega?
Kaj bi odvrnil Gerard Pique, če bi ga vprašali, ali bo v finalu lige prvakov proti Liverpoolu navijal za Real? Navsezadnje bi bilo to dobro za španski klubski nogomet, za koeficient španske lige … Kaj bi odgovoril nogometaš Partizana, če bi ga vprašali, ali navija, da Crvena zvezda izloči Red Bull Salzburg in se uvrsti v ligo prvakov? Kaj bi rekel igralec Hajduka, če bi mu postavili podobno vprašanje v zvezi z Dinamom? Kaj bi dejal nogometaš Milana, če bi se vprašanje nanašalo na Inter? Igralec Rome za Lazio? Manchester Uniteda za Liverpool? Boce za River?
In še in še bi lahko naštevali. Če mi najdete enega samega nogometaša, trenerja, funkcionarja, ki igra za oziroma vodi klub, katerega večni rival igra odločilno tekmo za velik uspeh, in vam bo zatrdil, da navija za svojega velikega tekmeca, snamem klobuk. Pred vami, ne pred njim, da ne bo pomote. Kajti v mojem dojemanju športnega rivalstva svojemu najhujšemu sovražniku pač ne moreš privoščiti uspeha. Ali pa nisi z vsem srcem pri svojem klubu …
Ravno zato se mi Milaničeve besede ne zdijo sporne, neprimerne, še manj otročje. So izraz športnega fanatika, ki živi za svoj klub. In ki na drugi strani ravno zato ne more stiskati pesti za najhujšega rivala. Povsem legitimno. Sicer me nekateri poskušajo prepričati, da so nogometaši Olimpije na Finskem odkrito navijali, da bi Mariboru uspelo preskočiti Rangersa, toda veste, kaj? To so pravljice za male otroke. Morda so Ljubljančani pred zbranimi novinarji celo malce zaigrali razočaranost ob zgrešeni enajstmetrovki Marcosa Tavaresa, vendar so globoko v sebi vedeli, da igrajo. Saj ne mislite resno, da je Nejc Vidmar zares navijal za Maribor? No, ni. In s tem zares ni nič narobe …
