Da si drugače ni mogoče razlagati dejanj človeka, ki se je kot nad grešnika vseh grešnikov spravil nad trenerja, čigar zelo očiten podpis nosita tako državni kot pokalni naslov ljubljanskih zeleno-belih. Še enkrat, kolega me je nasmejal, njegova domislica je res sijajna in je odlično dopolnila shizofreno dogajanje v prestolnici pregovorne sončne strani Alp. Toda naj zapis deluje še tako posrečeno, je zgrešen. Hrvaški šaljivec se moti, to mu zagotavljam. Če misli, da je edina mogoča razlaga nezmožnost njegovega rojaka Bišćana, da bi poleg državnega in pokalnega naslova namesto madridskega Reala osvojil še krono v ligi prvakov, potem ne pozna Mandarića, njegovega karakterja, načina delovanja in pogledov na svet. Seveda srbski poslovnež ameriškega rodu ni imel tovrstnih evropskih ambicij. Še več, sprijaznil se je celo z ekspresno hitrim, celo sramotnim izpadom iz Evrope; če se ne bi, bi bil Bišćan bivši že sredi lanskega poletja. Skoraj 80-letni prvi mož Olimpije je tisto blamažo nekako prebavil, nato pa si je postavil cilje, ki jih Bišćan v nadaljevanju sezone resnično ni uspel doseči. Mandarić je hotel vrnitev na vrh državnega prvenstva. Mandarić si je želel tudi svoj prvi naslov pokalnega zmagovalca Slovenije in je sanjal o zgodovinski dvojni kroni po 25 letih odsotnosti tovrstnega dosežka. To je Bišćan dosegel. Potem pa je tu tretji, enako pomemben cilj, pri katerem je hrvaški strokovnjak pogrnil na celi črti. Kot je bil dolg in širok.
Svojemu predsedniku ni omogočil, da bi ob proslavi dvojne krone stopil na oder, dvignil roke proti množici pod njim in poslušal ritmično skandiranje »Manda-rić Mi-lan, Manda-rić Mi-lan, Manda-rić Mi-lan …«. Bišćan je svojemu nadrejenemu vzel tisto, kar ga najbolj hrani in brez česar najbolj ne more živeti. S tem pa je naredil nekaj, s čimer se bogataš iz Silicijeve doline najtežje sprijazni. Naj se nekaj razumemo, da ne bo kakšne pomote. Ne malikujem Bišćana. Celo daleč od tega. Vreden je svojega denarja, ima svoje grehe, svetlobna leta sem oddaljen od tega, da bi v kakršnemkoli pogledu vzklikal njegovo ime, tako kot ga neumorno vzklikajo ljubljanske množice. Profesionalno me je sicer navdušil s svojimi medijskimi nastopi, lepim izražanjem in napol mistično zanimivostjo, a mi kljub temu ne pride na misel, da bi bil njegov odvetnik. Tudi on je profesionalec, tudi on je vreden svojega denarja, tudi on je človek zapletenega karakterja, ki ima svojo agendo in svoje interese. Toda javnosti dejati, da je na odstrelu, ker je do naslova prvaka prišel na preveč dramatičen način, je velika neumnost. Pravzaprav je od nje večja le neumnost, da se je moral od Ljubljane posloviti tudi zato, ker na igrišče ni pošiljal menda strašno nadarjenih Olimpijinih najstnikov. Najtrdneje sem prepričan, da si je Mandarić priimke teh nič krivih fantov, ki jih verjetno nikoli ni videl igrati, moral napisati na listek, da jih je znal prebrati novinarjem in jih pomoliti pod nos Bišćanu. Tako kot sem prepričan, da predsednik Olimpije ne ve, da je fant, ki ga je z listka prebral največkrat, premlad, da bi po pravilih smel igrati v slovenskem prvenstvu.
Služil je le kot eden v nizu izgovorov, v nizu razlogov, ki si jih je predsednik Olimpije pač izmislil in jih začinil z opisom malodane klinične smrti, za katero naj bi bila odgovorna Bišćanova začasna izguba velike prednosti na prvenstveni lestvici. Tako pač je; kadar Mandarića kdo ali kaj iz tega ali onega razloga zmoti, ga zelo rad obtoži vplivov na zdravje in zelo rad postavlja spektakularne diagnoze vključno s kapmi, pritiskom, slabostjo in tresavico. Jaz bom že vedel, a o tem kdaj drugič, verjetno čez kak mesec. Če ostanemo pri v nemilost ujetem trenerju Olimpije, pa stavim karkoli, da ni povzročil ničesar od naštetega in da se je v tej nemilosti znašel preprosto zato, ker je postal preveč priljubljen. Takoj ko je med navijači in v medijih Bišćan začel dobivati glavne zasluge za Olimpijine uspehe in takoj ko so Hrvatove fotografije v časopisih postale precej večje od Srbovih, Mandarić nastalih razmer ni mogel prebavljati. Veste, ni naključje, da je ob tistih tolikokrat omenjenih desetih točkah prednosti pred Mariborom Olimpija začela padati. Zagotavljam vam, da je ravno tedaj pri Olimpiji začelo pokati, kajti Bišćanova izpostavljenost je bila prevelika, in ko je na neki točki postal simbol navidez neizbežnega zeleno-belega uspeha, se je predsedniku kluba vse bolj mešalo od pomanjkanja pozornosti ter odsotnosti pripisovanja zaslug. Pisarne so pokale, napetost je rasla, in kar je na eni strani vodilo tudi do popuščanja na igrišču, je bilo na drugi strani idealna Mandarićeva priložnost. Brez dvoma je ocenil, da bo Olimpija prvak, sam pa da ima zaradi ogrožanja naslova alibi za to, da zamenja trenerja ter nekako vseeno postane najbolj zaslužen za končni uspeh.
Prst je že bil na sprožilcu, toda zgodili sta se dve stvari. Prvič, Bišćan je še vedno imel izjemno podporo navijačev. In drugič, mi smo imeli informacijo o dogajanju, posredovali smo jo v javnost in predsednika Olimpije postavili med dva ognja. Izbral je vztrajanje z Bišćanom, da mu le ne bi bilo treba priznati našega prav, kar bi bilo za njegov ego še hujši udarec kot izjemna priljubljenost hrvaškega stratega. In tedaj je seveda začel načrtovati prekinitev sodelovanja ob koncu sezone, ob tem pa iskati razloge, ki bi jih lahko navedel, če bi moral Bišćana odpustiti kot velikega zmagovalca. Z drugimi besedami, začel se je učiti nove medicinske diagnoze in priimke njemu dotlej neznanih nogometašev iz mladinskega pogona. Pri tem pa je seveda imel podporo tistih, ki v takih položajih vedno znajo izkoristiti Mandarićevo naivnost. Našli so se ljudje s svojimi trenerji, s svojimi nogometaši in predvsem s svojimi interesi, ki se jim je zdelo vredno strinjati, prikimavati, podpihovati in dovolj redno dodajati: »Tako je, gospod predsednik.« Ko sem videl majceno dekletce, ki je pred eno od domačih tekem Olimpije zapelo kultno Malo teraso in nato z razširjenima ročicama proti častni tribuni vzkliknilo »Hvala, gospod predsednik«, sem dokončno dojel, kako pomembne so te stvari in kako blizu smo v tej zgodbi tovarišu Titu, če že ne Severni Koreji. Dokončno sem dojel, kako neskončno pomembno bi za Mandarića bilo, da bi ob vsakem uspehu množice skandirale le eno ime. In kako pomembni so v predsednikovem življenju ljudje, ki to ime skandirajo vsaj v pisarnah. S čimer pa pridem do človeka, ki ga v celotni zgodbi najmanj razumem.
Recimo bobu bob; Sebastjan Cimerotić je bil svetovni rekorder v kategoriji, kako relativno malo je treba nekemu klubu dati, da postaneš njegova legenda številka ena. Še deset let po koncu kariere so mu navijači peli na vsaki tekmi, ne da bi mi bilo kadarkoli jasno, kako, za vraga, si je zaslužil kaj takega. Ne z belim kruhom, s svojo vlogo v ultimativno bizarni zadevi Bišćan se je skregal s statusom božanstva in vzklike zamenjal s transparenti »Cime odjebi« v središču njegove Ljubljane, iz katere jo bo Mandarić popihal ob prvi donosni priložnosti. Težko si predstavljam, da je bilo vredno. Še težje pa si predstavljam, da je bilo vredno v primeru, če si bo Mandarić na koncu vendarle premislil in če bo v zadnjih dneh zasmehovani nekdanji hrvaški reprezentant na koncu premogel tako malo ponosa, da bo v tovrstni preobrat privolil. Cime bo v vsakem primeru poraženec. Cime je že poraženec. Omenjeni napis, ki je visel z nadvoza, mu je naredil nepopravljivo škodo in le upam lahko, da je kompenzacija zanjo dovolj dobra. Nekdanji legendi preobrat ne prinaša praktično ničesar, kristalno jasno pa je tudi, kaj bi prinesel njegovemu oboževanemu nadrejenemu. Za predsednika Olimpije tak zasuk ne bi bil nič drugega kot strahopetna ocena, da je šel predaleč in da je pred – prej ali slej – neizbežnim slovesom še vedno bolje poskušati svojo podobo reševati, kolikor se jo rešiti da, kot pa postati sovražnik številka ena sredi najlepše pomladi v zgodovini kluba. Pri čemer ravno zadnji stavek povsem po naključju o popolni absurdnosti vsega, kar je uspelo skuhati velikemu ljubitelju 15-letnih Olimpijinih talentov, pove največ.
