Priznam, Ormož mi je kar pri srcu. Ker v mestecu tik ob meji s Hrvaško verjetno bolj kot kjerkoli drugje v državi živijo za rokomet, obisk Hardeka oziroma Hard Eka, kot mu pravijo sami, je ob sobotnih večerih za marsikaterega Prleka nekaj tako samoumevnega in svetega kot obisk maše njegove (stare) mame v nedeljskih jutrih. V klubu se trudijo za svoj – poudarek na svoj – rokomet, predvsem po zaslugi tamkajšnje deklice za vse Uroša Krstiča jih lahko pohvalimo tudi za delo z odnosi z javnostjo. Izjave, povzetki, statistika, videoprispevki, včasih sicer tudi kakšna objava na meji dobrega okusa oziroma prek nje, so na voljo po vsaki tekmi. Tako imam Ormož rad tudi oziroma predvsem, ko nanj gledam skozi profesionalna, službena očala. Pa ne samo zaradi tega …
Žal živimo v malo izprijenem svetu, kjer ljudi zanimajo škandali, pretresi, smrti, tajfuni, tajkuni, propadi, skratka slabe novice. To se bere, to se klika. Razen ko jih zajame evforija, a po vseh športnih uspehih naših šampionov so standardi postali visoki. Zmaga Tadeja Pogačarja na neki enodnevni dirki, ki ni ravno svetovno prvenstvo ali olimpijske igre, je postala nekaj običajnega. S foteljev niti to ne dvigne več množic, Stožic ne uspe (ob običajni priložnosti) več napolniti niti eden in edini Luka Dončić. No, ko je piz*arija, oprostite izrazu, so vsi na nogah, vsi pred tipkovnicami, ko nekdo pove naglas nekaj, kar mnogi nočejo slišati, je ogenj v strehi. Zato recimo Zorman velja za tako kontroverzno osebnost, zato se toliko govori o Ormožanih. Zato se o njih toliko piše. Ker se to v nasprotju s floskulami iz železnih repertoarjev iz večine slovenskih rokometnih dvoran, od koder potem tarnajo zaradi premajhne medijske pozornosti, to bere. Ker je vse povezano, kot Michaela in Ben Stone med razvozlavanjem paranormalne zagonetke ugotavljata v priljubljeni ameriški seriji Manifest. Žal je dandanes tako …
Ormož spoštujem, ker se vedno postavi zase, ampak … Tu in tam, kot tudi zdaj, me prisili k vprašanju: ali mar včasih ne pretirava? Gre kot fijakarski konj s svojo globoko v glavo vtisnjeno lastno sliko prek vseh trupel? S prepričanjem, da so vsi proti njemu, da je sam proti vsem. Nisem ljubitelj teorij zarote, priznam, z njimi se nerad ukvarjam. Ker vem, da nasproti mislečim v tem domišljijsko neomejenem svetu težko kaj dokažem. Vseeno bom na tem mestu pustil svoje trdno prepričanje, da Ormožani niso žrtev neke velike zarote v Sloveniji, čeprav imajo mogoče tak občutek. V to verjamem. Verjamem, da jih ima slovenski rokomet rad, čeprav je kot starejši brat na mlajšega včasih jezen, če ga ta ne uboga, mu kljubuje, počne ravno nasprotno, kot bi moral. Kot da bi se trudil, da mu nasprotuje ...
Če Zablujena generacija poje o upornikih brez razloga, v Prlekiji imajo svoje razloge, da so – uporniki. Kot bi jih lahko imeli na Koroškem, Gorenjskem, Dolenjskem, Štajerskem, Primorskem … V slovenskem rokometu je pač veliko narobe, sojenje ni takšno, kot bi si ga prvoligaški rokomet zaslužil, marsikaj je, takole, na hojladri. Marsikdo je marsikdaj oškodovan. Ormož je na tekmi s Slovenj Gradcem brez dvoma bil. A ne namenoma. Nihče ni namenoma oškodovan, si drznem verjeti. Včasih se je treba sprijazniti; je*iga, enkrat dobiš, drugič izgubiš. Ne bom sodil, ali bi se tekma morala ponoviti ali ne, to ni v moji pristojnosti niti moje delo. Niti se nimam za dovolj pametnega, da bi si znal interpretirati vsa rokometna pravila, ki so vse prej kot nedvoumna, nemalokdaj vse prej kot bistroumna. Zato bom verjel tistim, ki jih razumejo najbolj(e), kar jih kdo lahko. Ti so pač odločili, da penala, ki ga zahtevajo v Prlekiji, pač ne bi bilo.
In verjamem, če mi tako povesta najboljša sodnika na svetu. Ki sta sodila finala lige prvakov, svetovnega prvenstva, olimpijskih iger … Prleka za povrh. Zakaj bi bilo njima v interesu kopati jamo svojim? Tlačiti k tlom kogarkoli v slovenskem rokometu? Ker so Davidu Soku Ormožani s tribun svojčas skandirali 'bolje vino kakor Sok', me ne bo prepričalo. Jaz verjamem njima, zato verjamem sodniški komisiji, da si je v dani situaciji pravilno interpretirala pravila. In da je komisar Jug na podlagi celotne slike sprejel končno odločitev, ki se mu je zdela najbolj zdravorazumska. Poštena, kolikor je ob takšni veliki, a človeški napaki pač lahko.
Želim, a ne morem se znebiti občutka, da Ormožani vselej, ko začutijo priložnost, kopljejo po zakonih in iščejo luknje v njih, da bi po obvoznici prišli do cilja, ki ga prek glavne ceste niso našli. Ob tem zaženejo vik in krik, da so vsi proti njim, sami proti vsem. Vedno. Tako se nehote v misli prikrade razvpiti italijanski nogometaš Mario Balotelli. »WHY ALWAYS ME?« Se je pred leti ob slavju zadetka na majici pod dresom spraševal enfant terrible evropskega nogometa. Zakaj vedno jaz? Ne vem, no, ampak ne verjamem, da je imel kdorkoli karkoli a priori proti njemu. Mogoče je imel sam proti sebi še največ. »Zakaj vedno mi,« se pogosto sprašujejo v Ormožu. Morda gre odgovor najti (ne)kje v zgornjih vrsticah.
P. S. Morda Ormož na arbitražnem razsodišču, bodisi domačem bodisi mednarodnem, dokaže svoj prav in doseže svoje. Ponovitev tekme. Zgornji zapis ni sodba, kdo ima prav in kdo ne. Le razmislek, ali ne bi bilo mogoče za boljši jutri naše rokometne družine, našega rokometa, kdaj priti drug drugemu nasproti, ne pa ves čas vleči vrvi vsak v svojo smer, proti lastnim interesom. Doslej se namreč ni izkazalo, da bi sprti med sabo, tako prvoligaši med seboj kot z zvezo, slovenski klubski rokomet izvlekli iz sra…, pardon, stanja, v katerem je dandanes.
