Bilo je ob precej samoumevni predstavitvi precej samoumevnega kadra slovenske nogometne reprezentance za vse prej kot samoumevni oktobrski tekmi v kvalifikacijah za bližajoče se (tako in drugače) evropsko prvenstvo v Nemčiji. Dobesedno nekaj ur prej sem se vrnil iz Leipziga in v prvi vrsti pred selektorjem Matjažem Kekom sedel pod močnim vtisom tamkajšnjega druženja z Benjaminom Šeškom, njegove (zapravljene) priložnosti globoko v sodniškem podaljšku bundesligaškega derbija z Bayernom in vsega, kar 20-letnega slovenskega zvezdnika v njegovem novem domačem mestu tako ali drugače obkroža. Na eni strani sem imel občutek, da bi glede na strelsko uspešnost svojih prvih nastopov v dresu novega kluba in glede na še nekaj sorodnih okoliščin Slovenec v napadu rdečih bikov z nemškega vzhoda moral dobivati več priložnosti. Na drugi strani pa sem takrat razumel vse pristope in razlage njihovega trenerja Marca Roseja, ki je Benijevo udeležbo nekako stopnjeval od uvodnih nekaj minut na tekmo do položaja, v katerem je srečanja z lažjimi nasprotniki začenjal na igrišču, na obračunih s težjimi pa je dobil tam nekje zaključne pol ure. Ritem se je zdel primeren, pot se je zdela prava in zdelo se je tudi, da se bo nadaljevalo v tej smeri. Pa ne samo meni. Ko sem se na to temo spustil v pogovor s selektorjem, me njegova razlaga dogajanja ni presenetila. Da bi mladenič seveda najbolj želel igrati dve tekmi na dan – eno dopoldne in eno popoldne, je šaljivo pripomnil, mnogo bolj resno pa dodal, da se mu njegov trenerski znanec Rose zdi nekaj najboljšega, kar se je Šešku lahko zgodilo na tej točki in v tej fazi njegove kariere. Prikimal sem. Ne zato, ker bi bil vajen kimati avtoritetam – prej bi si drznil trditi, da je ob ogromni meri spoštovanja do njih moj karakter ravno nasproten. Pokimal sem, ker sem se popolnoma strinjal.
No, nikakor nisem prepričan, da se strinjam slab mesec dni pozneje. Še več, v enaki meri nisem prepričan, da po natanko 26 pretekih dneh selektor Kek na stvar gleda povsem enako, kot je gledal 2. oktobra. Skoraj bi stavil, da nanjo gleda vsaj malo drugače oziroma da so se tudi v njegovo glavo prikradli pomisleki, medtem ko so že pošteno preplavili polje slovenskih nogometnih navdušencev. Potem ko je Šeško v dresu z državnim grbom na prsih vknjižil novi dve imenitni predstavi, Fince kljub razbiti glavi in zgolj eni uri na zelenici odpihnil z dvema goloma in premagal tudi vedno neugodne Severne Irce (ne pozabimo, mrežo je s svojim genialnim občutkom zatresel tudi njim, a mu je zadetek vzel malce sumljiv nedovoljen položaj enega od soigralcev), je marsikdo v Leipzigu pričakoval rdečo preprogo za mladega zvezdnika. Pač primerno temu, da ga je celo Evropska nogometna zveza med oktobrskim reprezentančnim premorom razglasila za eno najbolj vročih aktualnih zgodb nogometa na stari celini, medtem ko so razne statistične strani in podstrani kar tekmovale v tem, kdo bo njegov strelski izkupiček prikazal kot bolj izjemen, po nekaterih štetjih in interpretacijah celo edinstven. A namesto rdeče preproge je Benjamin seveda dobil … sedež in naslonjalo rdečega stola na klopi za rezerviste. Popolna ničla odigranih minut v bundesligi kljub temu, da je Leipzig pretekli konec tedna gostoval na tekmi, ki bi morala biti kot nalašč za igro z dvema klasičnima napadalcema – če vendarle kot nedotakljivo pustimo predpostavko, da še mnogo dražje plačana belgijska okrepitev Lois Openda tako zaradi pravkar navedenega dejstva kot zaradi njegovega nespornega učinka mora igrati. Da bi bila mera polna, pa je skupaj s prav tako na papirju idealnim obračunom lige prvakov z beograjsko Crveno zvezdo Beni po reprezentančnih presežkih dobil mršavih, nikakršnih, ponižujočih osem minut.
»S svojo formo in s svojo podobo bi ta vikend lahko izbiral, ali bo el clasico igral v dresu Barcelone ali v dresu Reala. Verjetno bi na eni ali drugi strani derbi vseh klubskih derbijev začel celo v udarni enajsterici,« mi je v vse bolj številnih debatah na to temo v teh dneh zatrdil nekdo. In mi dal pošteno misliti. Zadeva je sicer izrazito hipotetična, a bolj ko boste o njej razmišljali, bolj boste videli, kako je ta na videz površna in pavšalna ocena blizu resnici. Real kar hlasta po takem napadalcu in minute razmetava na naslove smešno slabših, medtem ko Barcelona sicer ima svoje težave s poškodbami, a tudi brez njih se zdi, da Šešku najmanj kakšne pol urice v dresu ponosa Katalonije na zanj največji tekmi ne bi moglo uiti. Zagotovo pa več kot teh smešnih osem minut, ki niso razlog za paniko, so pa razlog za skrb, pomisleke in razmislek. Morda tudi za kaj več, če bi bili v vlogi katerega od Šeškovih zastopnikov ali svetovalcev in bi imeli tovrsten dostop do vsaj informativnega pogovora z odgovornimi pri Leipzigu. Čisto tako, da bi vedel, kaj in kako naprej. Ker če je Openda nedotakljiv, če ima bližajoči se danski nasprotnik slovenske izbrane vrste Yussuf Poulsen tako pomembno in nenadomestljivo taktično vlogo, če je napadalno tako pomemben in učinkovit povratnik po poškodbi Dani Olmo in če ima – zdaj že pošteno – prednost pred Šeškom tudi še en povratnik Timo Werner, potem bi resnično utegnili imeti težavo. In potem je el clasico več kot le simpatična metafora, hkrati pa bi lahko našteli kopico klubov oziroma njihovih ekip, ki v sliki evropskega nogometa kotirajo višje ali celo občutno višje od Leipziga, pa bi takšen slovenski superjunak v njih imel precej lepšo možnost za precej boljšo in pomembnejšo vlogo. Ne morda, temveč zelo verjetno. Ali kar zagotovo.
