Od anarhije do monarhije: Kako je Albert Riera Olimpijo popeljal na slovenski nogometni prestol?

Čeprav se še danes zdi, kot bi bilo včeraj, spomina na prvo srečanje z Albertom Riero ni v moji zbirki najljubših. Pa Španec ni nič kriv, da se razumemo. Nekdo, ki je dobro poznal razmere, ki so v tistih poletnih dneh vladale v zmajevem gnezdu, mi je pred famozno tiskovno konferenco svetoval, naj se v drobovje Stožic spustim le na lastno odgovornost – in z obvezno čelado.
Najbrž bi danes ob enakem nasvetu premislil še enkrat, preden bi ga pospravil v predal z oznako 'pretiravanje'. Čelade na tisto julijsko popoldne sicer ni potreboval nihče od zbranih v konferenčni sobi največjega nogometnega objekta v državi, se je pa zagotovo med nami našel kdo, ki se je zbal za lastno glavo. Če česa članom navijaške skupine ne gre očitati, potem je to pripadnost klubu. Iz te ni težko sklepati, koliko jim pomeni vse to, kar tako pogosto označujejo za sveto. In ko je človeku nekaj sveto, racionalnost v takšnih in drugačnih situacijah pač pade skozi okno, pa v kakršnikoli obliki se ta svetinja že pojavlja. Racionalnost neizbežno pade skozi okno tudi takrat, ko se človeku svetinja zdi ogrožena. V takšnih primerih se ne gre zanašati na razum, ker govorijo čustva. Prizori s predstavitvene tiskovne konference Alberta Riere, prizori zeleno-bele anarhije, ki so čez noč napolnili strani športnih medijev po vsej Evropi, nedvomno niso bili prijetni, a lahko bi – pa kakorkoli se že sliši – bili še manj.
Tega spomina zato ni med mojimi najljubšimi in ob enakem nasvetu bi danes premislil še enkrat. Kljub vsemu temu pa so se mi na prav posebno mesto vtisnile prve besede, ki jih je kot novi trener Olimpije izgovoril nekdanji španski reprezentant. Ker je, preden so stvari v svoje roke vzeli Green Dragonsi, vendarle uspel izustiti nekaj stavkov, ki pa so se v poplavi vsega, kar je sledilo, praktično izgubili. »Ne morem pričakovati, da me boste takoj vzljubili, prav tako ne morem obljubiti, da bomo vse tekme dobili, lahko pa obljubim, da bomo delali profesionalno in s strastjo. Moj cilj je izboljšati vsakega igralca posebej, in naredili bomo vse, da bomo igrali najboljši nogomet v Sloveniji,« je zatrdil, preden je bil prekinjen. Ko je na svoji drugi tiskovni konferenci v Stožicah spregovoril v nekoliko bolj umirjenem vzdušju, je svojo napoved še dopolnil: »Podpisal sem enoletno pogodbo in verjamem, da lahko v tem času storim veliko. Moj cilj je postati prvak, zato sem tukaj.« Skoraj ali pa čisto povsem – preroško.

Če gremo po vrsti; niso ga vzljubili takoj, niti ni dobil vseh tekem. Je pa dejstvo, da se je pod njegovo taktirko zeleno-bela četa izboljšala tako na kolektivni kot na individualni ravni. Prav tako bo sredi maja po zadnjem odigranem krogu, ko bo čas za analizo sezone, težko kdorkoli oporekal trditvi, da je Olimpija igrala najboljši nogomet v Sloveniji in da je to glavni razlog, da ima dežela na sončni strani Alp novega državnega prvaka že sredi aprila. Po vsem tem je jasno, da je v enem letu storil veliko in da je izpolnil začrtani cilj.
Namenoma smo izpustili del njegove napovedi. Ta na prvi pogled morda deluje kot prazna puhlica, ki jo je pač moral umestiti nekam med svoje želje in cilje, da je zadovoljil delodajalce, navijače in še koga. Ampak danes, dobrih devet mesecev po tem, ko je izgovoril te besede, se mi zdi, da je prav to bistvo vsega, kar je v tem času počel Majorčan. Da je prav to močan pečat, ki ga je v razmeroma kratkem času uspel pustiti ob in na slovenskih zelenicah. »Obljubim, da bomo delali profesionalno in s strastjo.«
Obstajajo ljudje in zgodbe, ki so imeli prvo, a niso imeli drugega. Obstajajo primeri, ki so bili prežeti z drugim, a jim je zmanjkalo prvega. Lovljenje ravnotežja med obema, iskanje ravno pravšnje mere profesionalizma in prvinske strasti, je očitno umetnost, v kateri se znajdejo redki. In Albert Riera je v slovenskem nogometnem okolju zdržal, uspel in prosperiral prav s to umetnostjo.

O paradoksu, ki je zaznamoval sezono Olimpije, je bilo povedanega in zapisanega že ogromno. Čeprav je šlo v ozadju marsikaj narobe, čeprav se je klub na trenutke – vsaj tako se je zdelo – le še s skrajnimi napori držal nad gladino, so zeleno-beli pod špansko taktirko skozi te divje vode krmarili praktično nedotaknjeni. Vojna med vodstvom in navijači, izrečene kazni, kadrovske rošade v najbolj neprimernih trenutkih, finančni negotovosti ni bilo videti konca ... V Manacorju rojeni strateg je svojo ekipo držal v mehurčku, v katerem vse našteto ni predstavljalo nič več od zunanjega šuma. »Vse dokler te stvari ne začnejo vplivati na naše delo, smo dobro,« je ves čas opozarjal in vztrajal pri stališču, da je le delavec kluba, ki je zadolžen za igrišče.
In igrišče je govorilo samo zase. Ta dosežek že sam po sebi kliče po plaketi za profesionalizem! Spomenik njegovi profesionalnosti jasno postavlja tudi igra, s katero si je Olimpija pet krogov pred koncem prvenstva zagotovila državno krono. Albert Riera je prototip sodobnega španskega trenerja, utelešenje ideologije, ki so jo na največjih nogometnih odrih uveljavljali njegovi rojaki. Od napadalnega nogometa, ki temelji na terenski prevladi, hkrati pa od akterjev na igrišču zahteva tako brezhibno tehnično znanje kot dobro fizično pripravljenost, ni odstopal niti za trenutek. Še več – začudeno, celo razočarano je opazoval, ko je od tega odstopal kdorkoli izmed njegovih stanovskih kolegov, čeprav je večkrat tudi sam priznal, da se mora trener prilagoditi kadru, ki ga ima na voljo, in da bo na svoji naslednji trenerski postojanki morda gojil povsem drugačen slog nogometa. In prav tu se je njegov profesionalizem prepletal z drugo šampionsko komponento.

Na tej točki celotna slovenska nogometna javnost dobro ve, da je meja španskega temperamenta tanka. Prav tako je težko zanikati, da jo je Riera v letošnji sezoni tu in tam prestopil. Zagovorniki so bojne fronte, ki jih je odpiral, pripisovali zmagovalni miselnosti, nasprotniki so govorili o aroganci, o podcenjevanju nasprotnikov in slovenskega nogometa kot celote. Sam je večkrat poudaril, da je nogomet šov. Na katerikoli strani se že najdete – in takšne poteze vsekakor kličejo po izbiranju strani –, Rieri ne gre očitati ravnodušnosti. Strast, s katero je branil vse, kar je njegovega, je bila nalezljiva. Z njegovim temperamentom je postala temperamentna tudi Olimpija, in če nič prej, je konkurenci prav na odločilni dan, na nedeljo, ki je dala nove državne prvake, pokazala, da si je to lovoriko priigrala tudi z nepopustljivo željo, z nenasitno lakoto. S pripravljenostjo krvaveti za barve kluba. Z vsem tistim, česar je v kakšnem drugem taboru zmanjkalo.
Albert Riera je bil glavni arhitekt nepričakovane zgodbe o uspehu, in naj bo spomin na prvo srečanje še tako neprijeten, je devet mesecev kasneje treba priznati: slovenski nogomet je s ščepcem španskih začimb postal precej zanimivejši, neizpodbitno pa tudi boljši. Zeleno-bela anarhija pa se je nekje na tej poti spremenila v monarhijo.