Ker nekateri so Ljudje sveta, drugi pa ljudje ... Grosuplja

Toda brez kančka pretiravanja ali pristranskosti v vseh teh letih in desetletjih še nikoli nismo videli nikogar, ki bi se odzval tako, kot se je slovenski košarkarski fenomen odzval na tragedijo v svojem – da, v marsikaterem pogledu svojem, in na to naj bo nič drugega kot skrajno ponosen – Beogradu.
Ker tole prihaja izpod peresa nekoga, ki ima Beograd za svojega po povsem enakem ključu, na povsem enak način in bržčas v zelo podobni meri, se najprej še nekoliko pomudimo pri tej misli. Ker morda je nekatere med vami zmotila. Morda. A če vas je, potem si pač ne zaslužite Luke Dončića, ne zaslužite si njegovega statusa Slovenca z največjo začetnico, ne zaslužite si vsega, kar je naredil in kar dela za Slovenijo ter vse nas, in ne zaslužite si ničesar v zvezi s čimerkoli njegovim – vključno z njegovimi ponosnimi nastopi za slovensko reprezentanco. Za njegovo domovino. A njegov je tudi Beograd, od koder je polovica Lukovih sorodnikov in kjer je njegovo poreklo, njegov je tudi Madrid, kjer je košarkarsko zrasel, njegov je Dallas, kjer si je ustvaril še en dom.
Ker nekateri so in smo ponosni na to, od kod prihajamo, kje smo, kam je življenje neslo naše prednike in nas ter kaj vse se še odpira pred nami. Spet drugi pa celo brezmejno tragično smrt osmih beograjskih otrok izkoristijo za obračunavanje, za delitve, za določanje, kdo in zakaj je kakšen Slovenec. Ker nekateri so in smo pač prebivalci, ljudje sveta, spet drugi pa so prebivalci, ljudje Grosuplja. In da ne bo kakšne zamere v tem prečudovitem mestecu – navsezadnje mu dom reče tudi najbolj svetovljanski, najbolj svobodomiseln med našimi rojaki Aleksander Čeferin in to metaforo je vsekakor treba razumeti s tem dejstvom v mislih in na tak način. Če ne zmorete, vam nihče ne more pomagati. Če zmorete, potem tako ali tako razumete vse. In v tem primeru v prvi vrsti to, zakaj so dogodki v Beogradu Luko tako kot mnoge naše sodržavljane prizadeli tako zelo in toliko bolj, da se je v četrtek zvečer tako nenadoma oglasil v mešanici svoje srbščine in svoje angleščine ter izlil svoje slovensko srce z besedami, ki so zatresle svet. In z obljubami, ki so o njem kot o Človeku z največjo začetnico povedale še mnogo več, kot je katerakoli genialna vragolija na parketu povedala o njem kot košarkarju. Ker nekateri pač Twitter rajši uporabljajo za take, čudovite, plemenite stvari.

Zahvala, ki ne spremeni ničesar – nasprotno!
In Lukova bi bila težko bolj plemenita. Ker je bilo že od samega začetka več kot očitno, da ne gre za kaj načrtovanega, piarovskega, zvezdniško premišljenega in v spremljevalni mašineriji rojenega. Prišlo je nenadoma, prišlo je iz duše, prišlo je z napakami in zatipkanimi besedami, prišlo je brez posvetovanja, prišlo je srčno in spontano. Prišlo je z vsemi dodatki in vsemi pomanjkljivostmi, zaradi katerih je bilo drugačno – in še lepše. Seveda ni moglo zmanjšati tragedije, seveda ni moglo vrniti tistih najhujših izgub, seveda ni moglo zaceliti ran. Toda ko je Luka prek svoje fundacije obljubil plačilo pogrebov vseh tragično ubitih malčkov in ko je s svojimi besedami izrazil sočutje, strtost, zlomljenost ter pripravljenost tako kratkoročno kot dolgoročno pomagati družinam umrlih, a tudi vsem preživelim in njihovim bližnjim, se je med ljudi naselil občutek ultimativne topline. Človečnosti. Stika z vsem, kar se je z grozovitostjo izgubilo. Odziv slovenske, srbske, ameriške, španske in nasploh globalne javnosti je bil temu primeren in je odseval to edinstvenost zvezdnikove pretresenosti, geste, nastopa. In prav nič se v tej zgodbi ne spremeni z dejstvom, da se je včeraj oglasilo mesto Beograd in seveda izrazilo želje, da svoje tragično izgubljene otroke k večnemu počitku položi na svoje stroške. »Mesto Beograd se zahvaljuje Luki Dončiću za izrečeno sožalje in za javno pobudo, da bi prevzel stroške pogreba umrlih učencev OŠ Vladislava Ribnikarja. Mesto je od trenutka, ko je župan javno napovedal, da bo družinam žrtev ponudil vsakršno pomoč, z njimi v neprestani komunikaciji, ena od prvih stvari, za katere so se dogovorili, pa je tudi kritje vseh stroškov in organizacija pogreba. Pristojne službe že urejajo organizacijske podrobnosti,« so sporočili. Kar pa zgolj dodatno potrjuje, kako spontan, neposreden in »na glavo« dober je bil Luka. In kar zgolj pomeni, da se bodo njegova namera, želja, obljuba o stanju ob strani skozi leta in njegov denar preusmerili v druge oblike pomoči.