Ko gre za obisk svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, pač ne velja in ne more veljati nič drugega kot dolgoletna logika velikega dela sveta z delovnikom od ponedeljka do petka in z množično prostimi konci tedna. Da v soboto in nedeljo nekoliko več ljudi pride kamorkoli, je popolnoma jasno, zato tudi malce manj grdi pogledi na planiška prizorišča po tej logiki niso nič kaj polepšali velike slike – pa tudi bilanc, načrtov in ciljev organizatorjev ne. Še več, po nekaterih ocenah je bil sobotni in nedeljski zaostanek za pričakovanji še občutno večji kot sredin ali četrtkov, skupek pa se s tem le še bolj utaplja v vodah krute realnosti, groznih prizorov, obeta pravcate športno-poslovne apokalipse in s tem tudi velike medijske pozornosti.
Razen tistih medijskih kolegov, ki bi rajši jedli žeblje in jih kakih 12 ur pozneje tudi pokakali, kot pa da bi vam povedali kaj o šokantni podobi njihovega »največjega športnega dogodka v zgodovini Slovenije«, vsem drugim pač ni preostalo drugega, kot da so v skladu z realno sliko in z njo povezanim novinarskim poslanstvom pristavili svoj lonček k razpravi o grozovito zgrešenih ocenah, pričakovanjih in potezah ter njihovih posledicah. Pretekli konec tedna ste v tem pogledu lahko poslušali in prebrali zares ogromno – pa naj gre za newyorške (in to z Manhattna, ne Brooklyna ali Queensa) cene nastanitev in hrane, blamažo s prodajo tako in drugače neprimernih vstopnic domačim obiskovalcem ali veleblamažo v podobi absurdnega smešenja vseh tistih, ki so bili tako ali drugače odgovorni za tuje trge.
Marsikdo med – pogosto oholimi, vase zagledanimi, z dvignjenim nosom ozaljšanimi in do vsega nenjihovega sovražnimi – planiškimi organizatorji bi pod črto tega, kar se dogaja pod legendarnimi Poncami, moral odgovarjati za marsikaj. Niti z vklopljenim turbopogonom v tistem delu možganov, ki mi poganja domišljijo, pa si ne bi znal zamisliti, kaj bi moralo doleteti tiste, ki so s trikratnim turbopogonom lastne domišljije v svojih glavah zadevo spremenili v svetovno nogometno prvenstvo. Tiste, ki so malce čez palec prešteli države udeleženke, njihovo prebivalstvo in njihove finančne zmožnosti ter začrtali tako megalomanske napovedi obiska, da se jim je bilo mogoče smejati že vnaprej. Zdaj pa bi se tako ali tako valjali od krohota, če ne bi bilo tako zelo žalostno in če vendarle ne bi šlo za sliko naše ljubljene domovine ter za okoliščine, v katerih se morajo truditi naši športni junaki.
Če ne zaradi drugega, mi zaradi slednjih ne pride na misel, da bi se tej polomiji smejal. Se pa nekateri avtorji debakla vsekakor trudijo, da se jim ob vsej bolečini moram smejati, kajti prav neverjetno je, kako zelo bežijo od lastnih napak in se zapletajo v nove, še bolj groteskne nesmisle. Če ga niste – in verjetno ga niste – spoznali in si ga zapomnili kdaj prej, vam bo generalni sekretar prireditve Tomaž Šušteršič zdaj mogoče ostal v spominu po pojasnilu, da je število poljskih navijačev precej manjše od načrtovanega zato, ker poljske družine v svojih stanovanjih množično gostijo ukrajinske begunce. Ljudje božji, vse najlepše o žrtvah vojne, o beguncih in o plemenitem dejanju tistih, ki jim dejansko pomagajo na tak način – a če obstaja lestvica treh najbolj trapastih izgovorov v zgodovini trapastih izgovorov, se je tale nanjo uvrstil z največjo lahkoto. In celo premagal misel istega moža, da se je prodaja aranžmajev v tujino v zadnjega pol leta ustavila zaradi covida.
Gospod pač očitno živi na prehodu iz leta 2020 v leto 2021, medtem ko smo drugi iz leta 2022 v leto 2023 vstopili z bolje obiskanimi množičnimi prireditvami in z bolj oblegano dopustniško infrastrukturo kot pred pandemijo. Samo še nestabilnost trga kriptovalut, nevarnost jedrske vojne in kakšna grožnja z invazijo Nezemljanov so manjkali, da bi nekako poskušali skriti (v resnici pa take traparije vse skupaj le še bolj razkrivajo) vse v nebo vpijoče razloge za pravcati škandal s praznimi hoteli, ob katerem bi jim danes celo prav prišlo, da bi prvenstvo potekalo v času šolskih počitnic, namesto da so zaradi navala horde tujcev nekako izsilili njihovo prestavitev.
A niti počitnice, predvsem pa nobeni begunci, noben covid in nobeni vesoljci ne morejo spremeniti dejstva, da v besedni zvezi 'draga Planica' prvič ne pomislimo na nekaj, kar nam je ljubo in pri srcu, temveč na nekaj, kar je prekleto drago v pomenu, da od nas zahteva brutalne kupe evrov.
Vse že veste o zasoljenih cenah hotelov, o »štrudlu« za 7,5 evra, o vodi za 3,5, o vstopnicah v rangu polfinala nogometne lige prvakov, dodamo pa lahko še novinarsko kosilo za enako absurdnih 17 enot skupne evropske valute. Pri čemer, naj se razumemo, nikoli nismo pričakovali brezplačnih obrokov, četudi bi vam lahko zdajle naštel kopico »manjših« dogodkov na slovenskih tleh, kjer smo poklicni obiskovalci deležni točno tega. Teh 17 sem dodal le zato, ker gre krasno skupaj z drugimi pošastno visokimi ciframi, ki se norčujejo celo iz načrtovanih (samo načrtovanih, jasno) množic norveških obiskovalcev, kaj šele iz dežele z nekajkrat nižjo poklicno plačo in brez naftnega pokojninskega sklada. V Planici človek tako zlahka in v zameno za tako hudičevo malo pusti slovensko plačo, da bi jo res morali preimenovati v Plačnico.
Prav neverjetno pa je, za kako neumne so imeli in še vedno imajo vse nas – plačnike. Pa ne samo s cenami, s celotnim paketom, s tem vseobsegajočim skrpucalom, v katerega so vrli planiški organizatorji (oni bolj kot katerikoli drug akter!) spremenili dogodek, ki bi – preden je postal vzvišen mastodont – lahko bil povsem simpatičen, obvladljiv, dostopen, topel in všečen. Drag namesto drag. Naš namesto nikogaršen. Kako je mogoče, da niso vedeli, kam rinejo? Kako je mogoče, da niso vedeli, da smo precej bolj pametni? Celo ko Janez Janša na svojem priljubljenem kanalu z modrim ptičkom objavi fotografiji natrpane in prazne Planice ter vse skupaj v svojem slogu pripiše razliki med diktaturo in svobodo, tega ne stori zato, ker bi bil neumen. To stori, ker je zloben in sovražen manipulator – sicer pa zelo dobro ve, da je primerjal nedeljske polete na velikanki in petkovo žensko tekmo na najmanjši skakalnici.
Kot morda ve tudi, da bi s podobno manipulacijo iz časov njegove diktature (in to njegovo oznako njegove oblasti podpišem z obema rokama) lahko objavili kopico športnih prireditev brez enega samega gledalca, kjer bi v primeru prihoda kakšne skupine verjetno namesto planiških fanfar pela solzivec in vodni top. A naj mi je njegova objava še tako nagnusna (kot večina teh), planiški poleti vsekakor so dobro izhodišče za nadaljevanje razpredanja o tem, kaj vse je šlo v zadnjih mesecih narobe. Za nadaljevanje tistega niza vprašanj. Kako vendar organizatorji niso vedeli, da so planiški poleti več kot športni dogodek? Da so kulturno-folklorni fenomen. Da so slovenski Oktoberfest, ki združuje vse mogoče – lepe in manj lepe – vidike in ki množice privablja s točno določeno podobo, strukturo, terminom.
In da bodo povsem normalno na sporedu čez nekaj tednov, ko bodo ljudje za precej manj denarja dobili vse tisto, kar imajo pač v Planici najrajši in kar od nje najbolj – iz leta v leto – pričakujejo. Zanje – tudi za Poljake, ki bodo tedaj lažje pustili svoje posvojene Ukrajince same doma – je tisto dogodek, ki gre onkraj vsega po številnih kriterijih, po katerih je s poleti, rekordi, glasbo, potoki pijače in še čim postal ljudski ter jim tako zelo zlezel pod kožo. Namesto da bi to pot ubral tudi trenutni, pa se je rajši zanesel na to, da smo neumni. Tudi neumni plačniki RTV-naročnine, ki bomo za vsako ceno v Planico pač drli zgolj zato, ker je nacionalki uspelo podreti neki drug svetovni rekord in v 24 urah v 17 različnih oddajah vseh zvrsti reči »največji športni dogodek v zgodovini Slovenije«. Metafora, da ne bo kdo skočil – a ni daleč od resnice; morda bi natančno štetje dalo celo še višjo številko …
