Kako je Maribor z brezjajčno igro zapravil vse? Pravi "frajerji" to potrdijo tudi na igrišču, vijoličasti pa ...

Da je Maribor najboljša ekipa v Sloveniji, je dejal. Da si bodo z zmago povečali možnosti za naslov prvaka. Da so v boljši formi in da bodo to dokazali. Da se v vseh tekmah v slovenskem prostoru o zmagi vpraša zgolj Mariborčane. A nato je prišel derbi, ki je pokazal, da je izkušeni čuvaj mreže šestnajstkratnih slovenskih državnih prvakov govoril bedarije.

Poraz se od poraza razlikuje. Lahko doživiš takšnega, da ti boginja Fortuna pač obrne hrbet. Zadeneš vratnico ali dve, zgrešiš še kakšno stoodstotno priložnost. Na drugi strani tekmec zadene iz ene nevarne situacije. Lahko doživiš tudi takšnega, ko dejansko daš vse od sebe. Tečeš, se boriš, trgaš, grizeš, vendar enostavno ni tvoj dan. Grešiš podaje, se zapletaš v preigravanjih, slabo meriš. In lahko doživiš takšnega, kot ga je v nedeljskem večeru doživel Maribor. Ko Štajerci niso bili boljši tekmec, ko niso grešili priložnosti in bili kaznovani iz ene priložnosti tekmeca. Ko se niso niti borili kot levi, se »metali na glavo« na zelenici največjega slovenskega stadiona, a bili enostavno premalo kakovostni. Ne, Mariborčani so doživeli poraz, v katerem so bili večji del tekme iz taktično-tehničnega vidika obupni, toda še precej slabši so bili v energetskem smislu. V teku, v želji, hotenju. Tega vse tam nekje od 27., 28. minute naprej ni bilo več videti. Kot da bi, simbolično, Vidovškova bomba neposredno v Vipotnikovo mednožje poskrbela, da je – če se izrazimo malce vulgarno – brez jajc ostala vsa mariborska zasedba.

Od takrat naprej so Ljubljančani svojim najhujšim rivalom odčitali pravo nogometno lekcijo. No, ne zgolj nogometne, tudi življenjsko. Jih naučili številnih stvari. Kako se bori za klub, ki ti daje plačo, kako se bori za navijače, ki svoje zadnje evre namenijo ogledu nogometnih tekem. Kako se navsezadnje bori za svoje soigralce, prijatelje. Za svojega trenerja, ki je z veliko truda potegnil vijoličasti voz »iz dreka«. Martin Milec, Josip Iličić, Marko Tolić in preostalih trinajst nogometašev, ki so stekli na zelenico Stožic, so se podelali na vse zgoraj našteto. In se hkrati podelali tudi v hlače. Od tiste arogance in samozavesti, ki jo je pred tekmo izžareval vratar Jug, od tridesete minute večnega derbija naprej ni ostalo nič.

Če kdaj, potem je v nedeljo Ažbe Jug skupaj s soigralci ugotovil, da Maribor v tem trenutku ni boljši od Olimpije. Pravzaprav, da je precej slabši. Še posebno ko odigra tako anemično, kot je igral v nedeljo. Aljaž Krefl, sicer po poklicu levi bočni branilec, ki je tokrat igral na desni strani, je Martinu Milcu pokazal, kako se zaustavlja hitronogega nasprotnika. Z Ivanom Brnićem se je odlično kosal. David Sualehe je Svenu Šoštariču Kariču pokazal, kako se zaključi akcija, ko levi bočni branilec pride na nasprotnikovo polovico. Oba osrednja branilca Olimpije, Marcel Ratnik in Đorđe Crnomarković, sta Luki Uskokoviću in Maxu Watsonu pokazala, kako je treba braniti nasprotnikovega napadalca, pri čemer seveda delnice Žana Vipotnika kotirajo precej višje kot tiste Ruija Pedra. Agustin Doffo je mariborskim vezistom, predvsem pa športnemu direktorju Marku Šulerju, pokazal, kako pomemben je pravi, šolani defenzivni vezist, razbijač, v vsaki ekipi. Argentinec je tako pretepel mariborsko zvezno vrsto, da nogometaši Štajercev verjetno še danes štejejo modrice na svojih telesih. Svit Sešlar je Josipu Iličiću pokazal, kako učinkovito uporabiti svoje znanje na večnem derbiju. Da ni treba cariniti in cariniti in cariniti žoge, temveč da je dovolj, da s trenutkom genialnosti osmešiš nasprotnikovega branilca in odločiš tekmo. Mario Kvesić je Marku Toliću pokazal, kako izkoristiti ves svoj potencial, se boriti za barve svojega kluba in predvsem, kako se ne sprehajati na največji tekmi slovenskega državnega prvenstva. Timi Max Elšnik je pokazal Janu Repasu, predvsem pa Marinu Laušiću, kako je videti moderni »box to box« vezist, Aldair pa Ivanu Brniču, kako s svojo hitrostjo prebijati nasprotnikovega branilca. Rui Pedro sicer Žanu Vipotniku ni pokazal kaj veliko, a mu tudi ni bilo treba. Albert Riera je nazadnje Damirju Krznarju pokazal, kako se med tekmo prilagoditi na slog igre nasprotnika in tekmo iz svoje podrejenosti spraviti v popolno prevlado.

Roko na srce, krivde za poraz tokrat ne moremo pripisati mariborskemu trenerju. Morda je menjal prepozno, a kot je pojasnil tudi sam, bolj zato, ker je čakal na preblisk svojih varovancev, ki so v preteklih tekmah naredili toliko dobrega. Čakal je Josipa Iličića in Maria Tolića. A prvi se je bolj kot z igro ukvarjal z iskanjem takšnih in drugačnih konfliktov, drugega pa na zelenici Stožic sploh ni bilo. No, ni ga bilo do zadnjega sodnikovega žvižga. Potem ko je Matej Jug zadnjič pihnil v svojo piščalko, smo ga lahko videli, kako v polnem sprintu teče proti garderobi. Če bi tako sprintal med samo tekmo, bi Maribor morda zmagal. Ali vsaj ne izgubil. On pa bi morda prepričal Dinamo, da si vendarle zasluži novo priložnost v Zagrebu. Ali mogoče kakšnega skavta številnih evropskih klubov, ki so bili na tekmi, da ga kupijo. Če bi skavti sodili zgolj po večnem derbiju, potem bi iz svojih beležk prečrtali vsa mariborska imena. Na čelu z Žanom Vipotnikom, ki naj bi po besedah športnega direktorja Marka Šulerja postal rekorder po tem, koliko denarja naj bi zanj dobil Maribor. Snovalec kadrovske politike pod Kalvarijo govori o petih, šestih milijonih evrov, toda večni derbi v lovljenju takšne cifre Mariboru ni naredil ravno velike usluge. Pravzaprav so vijoličasti z brezjajčno igro na Stožicah podrli večino dobrega, kar so zgradili v zadnjih mesecih. Da o tem, da so si privoščili pravo pravcato sramoto – večjega ponižanja v svetu nogometa, kot je gledanje proslavljanja naslova večnega rivala takoj po zmagi na medsebojni tekmi, verjetno ni –, sploh ne govorimo. Zato izjava Svena Šoštariča Kariča po koncu nedeljskega obračuna o tem, da je Maribor še vedno boljši od Olimpije oziroma da noben klub v Sloveniji ni boljši od vijoličastih, še bolj čudi. Reči nekaj takega po blamaži, ki si jo doživel, je … Hmm … v najboljšem primeru neokusno. Veliko bolje bi bilo, če bi se Štajerci skrili v mišje luknje, tam na polno trenirali in potem vse skupaj dokazali na igrišču. A saj smo že vajeni, da Mariborčani veliko raje kot na zelenicah govorijo pred mikrofoni. Vemo pa, da pravi »frajerji« svoje besede potem vedno tudi potrdijo v praksi …