zoopark-rožman Svet24.si

FOTO: Živalski vrt Rožman zaradi inšpekcije ...

angelček Svet24.si

To lahko pomeni, da ste zemeljski angel

dars Necenzurirano

Ne Dars, Kolektor bo odločil, za koliko milijonov...

cvikl legan xx Reporter.si

Milan Cvikl o obtožbah Jerce Legan: Prešla je ...

terzi Ekipa24.si

Tragično! Kamera posnela grozljivo nesrečo, v ...

Arnold Schwarzenegger ni mogel ustaviti avta. Kolesarka ga je presenetila Odkrito.si

Z avtomobilom zbil kolesarko!

Tina Robnik Ekipa24.si

Nova slaba novica z belih strmin! Slovenska ...

Andrej Miljković
Andrej Miljković
6 04.01.2023 13:40:23

Fant, ki je moral zmagati, čeprav (morda) ne bi smel

Komentator Ekipe SN o izboru Benjamina Šeška za igralca leta.

»Oblak, Oblak, Oblak,« je mrko zamomljal Erling Haaland, ko se je nekega hladnega junijskega večera sprehodil mimo skupinice slovenskih in skupine norveških novinarjev. Bil sem tam, stal sem zraven snemalca naše nacionalne televizije, ki je bil kot edini dovolj pripravljen, da je zadevo ovekovečil in ji tudi omogočil, da je obšla svet. Le kako ne bi, ko pa je šlo za edine tri besede (oziroma za eno trikrat ponovljeno), ki jih je norveški napadalni fenomen izrekel v mesecu dni od potrditve njegove selitve iz dortmundske Borussie v Manchester City do uradne predstavitve v vlogi novega glavnega aduta Pepa Guardiole. Iz cele kopice mega milijonskih razlogov Haaland v tistem obdobju ni smel govoriti niti z navijači, kaj šele z mediji – toda ko s(m)o ga spraševali, zakaj ni uspel doseči zadetka proti slovenski reprezentanci, se ni mogel zadržati.

Bil sem tam, interpretacija njegovega momljanja je bila zelo preprosta – prišlo je zgolj kot ultimativna potrditev nečesa, kar smo zelo dobro vedeli v tistem oselskem tunelu in kar zelo dobro vemo že vrsto let. Nasproti mu je pač stal eden najboljših vratarjev na svetu in le tak vratar je lahko na tisti tekmi ob vseh Haalandovih ter ostalih norveških priložnostih poskrbel za to, da se je bojevita predstava slovenske izbrane vrste končala z izidom 0:0. In da se je zgodil trenutek, ki je bil za slovenski nogomet v letu 2022 absolutno prelomen. Saj veste, bilo je le nekaj dni po popolnem polomu v vročem Beogradu, ko je Slovenija v hladnem Oslu pokazala povsem drugačen obraz in – priznajmo si – v nasprotju s pričakovanji obrnila krivuljo.

Bilo je le nekaj dni po apokalipsi, ki se je zdela nepovratna, ko je na kontroverzni poziv s teh strani tega našega in vašega časnika reprezentanca pokazala jajca – edini, ki jih je imel že prej in ki ga nismo pozivali k ničemur, pa je pokazal še precej več. Bilo je v tisti uri, od katere so šle stvari nato v drugi polovici leta le še navzgor in prišle do točke, na kateri je Matjaž Kek trdneje v sedlu kot kadarkoli – potem ko je bil pred Oslom praktično že bivši –, reprezentanca v javnosti zbuja več pozitivnih čustev kot kadarkoli v zadnjem desetletju, vera v uvrstitev na veliko tekmovanje pa je tako globoka kot že zelo dolgo ne. Kaj želim povedati? Da sem trdno prepričan, da brez Oblaka ne bi bilo nič. Če ne bi bilo 'Oblak, Oblak, Oblak' trenutka, bi danes po tleh pobirali črepinje slovenskega reprezentančnega nogometa. A ne samo to.

Tudi ko so stvari najprej poleti in nato predvsem jeseni začele iti neprimerno bolje, je bil prispevek enega najboljših vratarjev na svetu vsaj tako viden, pomemben, na trenutke tudi spektakularen, kot je bil prispevek kogarkoli drugega. Kar je bil Jan v najtežjih trenutkih, ko je edini reševal tako svojo čast kot čast Slovenije, je bil v najlepših trenutkih še toliko bolj. Kako, hudiča, je torej mogoče, da v našem glasovanju za slovenskega nogometaša preteklega leta ni imel nobenih možnosti proti velikemu zmagovalcu, opevanemu (jasno, več kot upravičeno opevanemu) 19-letnemu talentu Benjaminu Šešku? Ne samo da je Oblak, najbolj redni zmagovalec tega izbora v njegovi zdaj že občudovanja vredni zgodovini, tokrat bil poražen – najmanj na drugo mesto (občasno pa tudi na tretje ali nižje) ga je postavila ogromna večina članov novinarske žirije, ki je hkrati na prvo mesto zacementirala vedno nasmejanega najstnika.

S čimer nikakor ne polemiziram, pa čeprav sem bil med tistimi nadvse redkimi, ki smo maksimalnih pet točk v absolutni kategoriji vendarle namenili čuvaju mreže, ki bo v soboto dopolnil okroglih 30 let. Ne polemiziram, vsekakor pa poskušam razumeti, saj je kljub nekoliko slabšemu obdobju madridskega Atletica, ki je vsekakor v ogromni meri sovpadlo s koledarskim letom 2022, Oblak v njem vendarle igral svoj vsakodnevni nogomet na neprimerno višji ravni kot katerikoli drug slovenski nogometaš, hkrati pa v reprezentanci bil vse tisto, kar smo si od njega lahko le želeli v najlepših sanjah. Pri vratarjih je pač tako, da lahko rešijo le tisto, kar se v določeni ekipi rešiti da – in potem ko je bil nekaj let Atletico ekipa, v kateri se je dalo rešiti skoraj vse, se je v prejšnjem letu v resnici spremenilo le to, da je eden najboljših na svetu lahko rešil nekoliko manj.

Vseeno pa, med drugim, igral v četrtfinalu lige prvakov in v njem s fantastičnima predstavama skoraj – res skoraj – izločil ravno na začetku omenjeni Manchester City. Vse to poskušam razumeti. In mislim, da lahko razumem. Čeprav namreč ne more biti nobenega dvoma o tem, da je bilo Oblakovo leto 2022 na igrišču brez konkurence v primerjavi z vsemi ostalimi slovenskimi nogometaši, nogomet ni samo to. Nogometaš kot figura, kot javna osebnost in kot idol množic pa še manj. Trdno sem prepričan, da če bi izbor organizirali z glasovanjem slovenskih nogometnih navdušencev, bi bila Šeškova zmaga še bolj izdatna. Trdno sem prepričan, da bi slovenski ljubitelji nogometa še bolj začutili tisto, kar je premamilo tako izrazito večino novinarskih kolegov in kar bi – priznam – premamilo tudi mene, če ne bi ob prvem poskusu glasovanja glasovnice pospravil v predal in premislil še enkrat. Ali dvakrat.

Ker Šeško s svojimi zadetki, ki jih imate upravičeno v spominu, kot da bi jih bilo še neprimerno več, ni pokazal le tega, da bo skoraj gotovo nekega dne med evropskimi in svetovnimi napadalci to, kar je Oblak ves ta čas med vratarji. Pravzaprav je Benjamin vsaj v takšni, morda pa še v večji meri, kot je kazal mojstrovine na čelu z noro 'Marco van Basten where are you now?' potezo pokazal nekaj, česar Jan ni nikoli imel. In česar odsotnost vratarskemu velezvezdniku težko zamerimo, nemogoče pa je, da se to ne bi poznalo ravno pri takih stvareh. Sprva podzavestno, počasi pa tudi že zavestno. Recimo bobu bob, Oblak je medijska in navijaška nočna mora s svojo izrazito osebnostno zaprtostjo, s svojo hladnostjo, s svojo malodane popolno odsotnostjo iz slovenskega medijskega in javnega življenja.

Pred oči nam in vam pravzaprav pride le tedaj, ko je v najtežjih trenutkih treba zaropotati – kar je še en vidik njegove edinstvenosti v vlogi golega profesionalca in izvajalca nalog, paradoksalno pa ga še odmika od statusa ljubljenca množic v slogu Luke Dončića. Šeško pa ne samo da se je postavil kot nekdo, ki želi nekaj takega dončićevskega, temveč je na področju komunikacije z mediji, javnostjo in navijači celo nadgradnja zvezdnika Dallasa. Bodimo iskreni, Beni nas je vse skupaj kupil s svojim širokim nasmehom, s svojimi iskrenimi reakcijami v kamero, v mikrofone in proti tribunam, s svojo vseprisotnostjo, s svojim hrepenenjem po vseh tistih oblikah pozornosti, ki jih že zdaj ne potrebuje več, a v njih vseeno uživa.

Kupil nas je, čeprav nas ni želel kupiti. Kupil nas je, ker je preprosto tak. In čeprav morda ne bi smel zmagati na takšen način, je po drugi strani točno zaradi tega preprosto moral zmagati. In čeprav je Oblaku za to morda vseeno, bi bilo zanj in za vse nas toooliko bolje, če mu ne bi bilo. Kajti morda je ravno to tisto, kar mu edino manjka, da bi nas vse skupaj nekega dne – po možnosti v bližnji prihodnosti – odpeljal na veliko tekmovanje. Tudi če bržčas ne bo niti opazil, da mu manjka en naziv nogometaša leta, mu morda manjka ravno nekaj te bližine, dostopnosti in prisotnosti, da bi se mu v karieri zložile vse kocke – tudi tiste, ki mu zelo manjkajo brez kančka dvoma. Morda. Zagotovo pa je to nekaj, za kar si lahko le želimo, da bi Šešku ostalo za vedno – tudi tedaj, ko bo take izbore gladko zmagoval še po kakšnih drugačnih (in s tem po vseh mogočih) kriterijih. Ker ob vse, kar je pokazal in kar kaže na igrišču, sem trdno prepričan, da jih bo.

Članki iz rubrike