Ko je dolgoletna voditeljica na nacionalni televiziji Rosvita Pesek pompozno odprla torkove Odmeve z »največjim športnim dogodkom v zgodovini samostojne Slovenije«, kot da bi se uro prej na Gorenjskem začelo svetovno prvenstvo v nogometu, ni mogla skriti izrazite ganjenosti. A če je z njo želela poudariti resničnost svojega vrednotenja pomena svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, je v očeh vseh nas, ki šport dihamo, živimo, delamo in čutimo vsak dan, storila ravno nasprotno. Oči in ušesa smo namreč vsa ta leta imeli odprta tudi za vse druge stvari – in če se nikoli nismo želeli spuščati v politične, gospodarske, zdravstvene in preostale vložke pogosto kar nadležne voditeljske ljubljenke bivše oblasti, eno zadevo vemo z največjo gotovostjo: Peskova o športu nima nobenega, niti najmanjšega pojma.
To je pokazala vsakokrat, ko se ji je pokazala priložnost. Kadarkoli se je v Odmeve kot v najbolj čislano informativno oddajo v državi uspelo po naključju in s pogosto zgrešenimi kriteriji prebiti kakšnemu športniku ali športnemu delavcu, si je lahko le želel, da ga ni v roke dobila ona in pogovora brez izjeme spremenila v mučno dokazovanje tega, da se ji o tematiki niti ne sanja, da je ne zanima, da je ne spremlja in da o njej ne zna vprašati nič pametnega. Ko torej ona katerokoli tekmovanja okliče za največje v kateremkoli prostoru in času, je precej malo verjetno, da je z oceno zadela v polno. Tako ali tako v tej kategoriji ne obstaja merljivost in ne moremo govoriti o dejstvih, torej gre že po definiciji lahko le za mnenje.
In čeprav nimam nič proti, da svojega podaja voditeljica, ki ima za kaj takega vendarle dovolj novinarske kilometrine in statusa, je njegova vrednost zaradi strahovitega nepoznavanja materije zagotovljeno nična, njegova zgrešenost pa neizbežno popolna. Sicer nam ne gre na jok, a smo tudi mi (če si drznem govoriti o sebi in tako zasebno kot poklicno bližnjih) zelo veseli, da je Slovenija prizorišče bojev za svetovne naslove v smučarskih tekih, skokih in nordijski kombinaciji. Hkrati pa imamo dovolj športne (pozor, športne!) kilometrine in statusa, da se nam kaj več kot »največji dogodek v zimskih športih« ne bi moglo primeriti niti pod prisilo ali pod vplivom najbolj opojnih substanc.
Predobro namreč vemo, kaj pomeni gostiti tekme svetovnega prvenstva v tako noro globalnem športu, kot je odbojka, pa tekme evropskega prvenstva v taisti disciplini z največ državami članicami v mednarodni panožni zvezi med vsemi na svetu (da, odbojkarska zveza ima več članic kot Fifa) in kar celotno evropsko košarkarsko prvenstvo z globalnimi športnimi ikonami, kot so Tony Parker, Marc Gasol, Goran Dragić in še bi lahko naštevali. Videli ste, kaj se po svetu dogaja, ko na evropskem prvenstvu v košarki igra Luka Dončić. In točno to se je po taistem svetu septembra 2013 dogajalo, ko je globalna ikona Parker z globalno igralsko zvezdnico Evo Longorio pod roko popeljal Francijo do naslova evropske prvakinje. Pri nas. V Ljubljani. V Sloveniji. Ob globalni norišnici, ob polnih naslovnicah največjih evropskih in svetovnih športnih (pa pogosto ne samo športnih!) medijev.
Peskova jih seveda ni videla. Tako kot seveda ne vidi tokratnih, na katerih o svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju ni ne duha ne sluha. In ga tudi ne bo. Ker ob vsem neskončnem spoštovanju in občudovanju teh športnih panog, športnikov v njih ter vseh slovenskih junakov in junakinj jih pač ne more biti. Televizijsko komentiranje sicer zelo všečnega odprtja z vsekakor briljantno izvedbo legendarne pesmi Oj, Triglav moj dom je bilo v tem pogledu svojevrsten (in po definiciji absurden) paradoks. Komentatorja sta bila na eni strani v duhu tega »največjega dogodka vseh časov«, na drugi strani pa sta ob ogromni večini reprezentanc med njihovim mimohodom ugotovila nekaj v slogu, da gre za neznance, ki se s temi športi praktično ne ukvarjajo in ki brez možnosti za uspehe sodelujejo po načelu »važno je sodelovati«.
In tako sta prehodila celotno Južno Ameriko, praktično celotno Azijo, da o Afriki in Oceaniji niti ne govorimo, v isti predal pa sta hočeš, nočeš morala vtakniti tudi velik del Evrope. Ker v Španiji pač ne vedo, kaj so smučarski skoki, na Portugalskem, na Irskem in v Grčiji pa ne, kaj so smučarski teki (skoki tako ali tako). Ker nordijskih dežel zunaj štirih zares geografsko nordijskih pač ne more biti veliko in predvsem nikjer niso tako nori, da bi v nordijski center zmetali več denarja kot v dejanskih nordijskih državah in več denarja kot v karkoli drugega. Dajmo, bodimo ponosni na to, kar imamo, in na to, kar gostimo – a hkrati iskreni. Resnicoljubni. Novinarski.
Že zimske olimpijske igre se s poletnimi ne morejo primerjati, pa naj so nam še tako pomembne in ljube, ker so nam blizu in ker so naši športniki na njih zelo uspešni. V velikem delu sveta takrat sploh ni zima, še večji del sveta zime nima nikoli in tako naprej – gre pač za dogodek, ki smo si ga naredili po okusu presečne množice zahodnega sveta in zmernega podnebnega pasa. V konkurenci teh športov pa je – na žalost – malo tako zelo lokalnih in tako malo lokalnih, kot so skoki in v veliki meri tudi teki. Če tega ne znamo in ne zmore sprejeti, se tudi v resnici ne znamo veseliti uspehov in ne znamo ne v resnici sprejeti ne v resnici spoštovati tekmovanja, ki ga trenutno gosti naša država. Komu koristi farsa, ki se jo s patetičnim poudarjanjem nečesa drugega in drugačnega gre javna televizija, za katero se borimo, ZA katero sem šel na referendum in za katero sem se pripravljen postaviti v vsakem trenutku?
Komu in čemu razen polnjenju blagajne v zameno za nekakšno na silo promocijo koristi tako nabijanje tja v tri dni v vseh mogočih nešportnih oddajah ter vključevanje takega in drugačnega kadra, ki najbolj vzneseno nabija ravno zato, ker o športu ve tako neskončno malo, da se tega nabijanja najbrž (upam) sploh ne zaveda. Športno uredništvo sicer ve, da je bila večji dogodek vsaka Parkerjeva posamezna tekma (kaj šele evropsko prvenstvo kot celota), da so bili večji odbojkarski, nogometni in rokometni presežki ter da domet tega aktualnega dogajanja pogosto ne seže niti v nealpske dele nekaterih bližnjih držav. A v resnici od teh kolegov ne morem pričakovati, da se ne bi prilagodili višjemu ekonomskemu cilju in za nekaj tednov zanemarili obveznosti na drugih športnih področjih.
Kot ne morem pričakovati, da bi komu kaj rekli ali koga kaj vprašali ob dodatno absurdnem dejstvu, da sta med nekajkrat omenjenim odprtjem dobila priložnost traparije serijsko streljati nekoč (pred davnimi časi) spodobni reporter in zdaj že leta »mojster« takega početja Andrej Stare ter sicer simpatični dečko, ki pa se za to vlogo ni rodil, Miha Mišič. Prvi je že tako ali tako znan po kašljanju v odprt mikrofon, in ker se že nekaj mesecev ne testiramo na razne prehlade, je bil z enim od njih tokrat kot v nekakšnem svojem Disneylandu – gledalci pa zaradi smrkanja v peklu. Za drugega pa ne znam oceniti, ali je svoji izraziti nenadarjenosti dodal tako noro tremo zato, ker je čutil vznesenost zaradi sedenja zraven samooklicane legende, ali zato, ker mu je bilo v bizarnih okoliščinah tako nerodno. Upam, da slednje.
