Obožujem nogomet. Na vseh ravneh! V najširši mogoči obliki. Ko mi čas dopušča, se z največjim veseljem odpravim tudi na tekme nižjega kakovostnega razreda. Tja, kjer ni vse organizirano brezhibno, tja, kjer so igrišča kdaj pa kdaj tudi neravna, in tja, kjer se gledalci ne morejo pohvaliti s pretiranim udobjem. Tam je nekaj prvinskega. Nekaj, kar v današnjih časih tako pogosto tako zelo pogrešam. Četrta liga, peta liga? Ni problema. Grem! Tako kot na preizkušnje (naj)mlajših selekcij. Pred kratkim sem denimo spremljal, kako so z žogo vešči fantje do devetega leta starosti. In užival!
Tako kot uživam v takšnih in drugačnih debatah o najpomembnejši postranski stvari na svetu. O posamezni tekmi in vsem, kar se zgodi znotraj nje. Ne le o lepih golih, atraktivnih potezah, sodniških napakah, temveč o vsaki, tudi najmanjši podrobnosti, malenkosti. Ogromno jih je, za marsikoga so nepomembne, minorne, a zame so zanimive ter hkrati poučne. Na tak način se učim, pridobivam nova znanja, širim si nogometna obzorja. Skozi leta in leta sem dobil nekaj briljantnih sogovornikov, toda obenem moram priznati, da sčasoma v tovrstnih razpravah uživam vse manj. Povrhu se vse skupaj le še stopnjuje, moj problem postaja vse večji, prav tako postajam vse bolj živčen. Dogaja se mi tako rekoč dnevno …
Zakaj je tako? Iz zelo preprostega razloga, ker na sončni strani Alp veljajo dvojna merila, ki me ubijajo. Slovenski nogomet ima etiketo slabega, nezanimivega, na drugi strani je vse, kar se zgodi na mednarodnem prizorišču, nekaj izjemnega. Sijajno!
Prepričan sem oziroma vsaj upam, da se strinjamo v tem, da je bil nedavni obračun med Manchester Cityjem in Tottenhamom v ligi prvakov poslastica. O njej se bo še dolgo govorilo. Imela je vse, zaradi česar je nogomet tako zelo privlačen. Da, zvezdniki obeh ekip so si privoščili tudi napake. Veliko jih je bilo, a komu mar? Dogajanje je bilo tako zanimivo, da temu nihče ni posvečal pretirane pozornosti, brali ter poslušali smo zgolj in samo hvalospeve. Upravičeno! "Ta tekma je bila fantastična. Moje misli so zdaj z vsemi tistimi, ki ne marajo nogometa," je v svojem slogu komentiral Gary Lineker. "Kakšna tekma. Nogomet se včasih pošali z nami … Preprosto neverjetno," je takrat čivknil Gerard Pique.
Navdušenje med slovenskimi ljubitelji nogometa je bilo enako, a zdaj pri meni nastane problem. Velik problem. Ker vem, da bi bil podoben dvoboj na domačem prizorišču pri večini ljubiteljev nogometa označen kot dvoboj napak. Brali in poslušali bi komentarje, da branilci nimajo pojma in da je bil festival golov v največji meri posledica številnih pomanjkljivosti, ki jih je bilo na zelenici nemogoče spregledati. Da preprosto gre za pomanjkanje kakovosti ... Če se ugledni evropski ekipi razideta z nedotaknjenima mrežama, smo spremljali taktično brezhibno predstavo, dinamičen dvoboj visokega ritma, v katerem si nihče ni privoščil niti najmanjše napake. In pri nas? "Kdo pravi, da se morajo za dober nogomet tresti mreže?!" sem pred kratkim zapisal, ko sem poročal z ene od tekem 1. SNL. In bil pri marsikomu tarča posmeha! Tudi pri novinarskih kolegih. Ker je na Slovenskem pač »določeno«, da je spopad brez golov medel, dolgočasen ... Statistični parametri, ki (lahko) dokazujejo nasprotno, ne zanimajo nikogar. Skoraj nikogar, in to je tisto, kar me moti. Težko vam pojasnim, kako zelo me moti nespoštovanje oziroma podcenjevanje domačega in poveličevanje vsega ostalega. In zato imam v nogometnih razpravah, v katerih sem tako užival, vse več preglavic, vse več problemov. Bojim se, da je mojih somišljenikov vse manj. Bojim se, da izginjamo. Nočem si pripisovati kakšne pretirane pomembnosti, toda to za slovenski nogomet nikakor ni dober obet …
