Dolgih štirinajst sezon je trajal Dallas, mati vseh žajfnic, ko je staro in mlado spremljalo spletkarjenje naftnega mogotca J. R. Ewinga in druščine. Serija, ki je v najboljših časih postavljala rekorde in ki je imela precej zvestih gledalcev tudi v naših krajih, kar niti ne čudi, saj je bila sicer televizijska ponudba na sončni strani Alp v tistih časih precej uboga, čeprav so bili na neki način tisto morda celo zlati časi televizijske zabave v Sloveniji. A da so vrhunec predstavljale bolj ali manj (ne)posrečene domislice Mita Trefalta, ki je v sobotnih večerih bodisi vrtel kolo sreče ali odpiral skrinje, je samo po sebi dovolj zgovorno. Bilo je takrat enkrat, ko je Jonas v Videošponu pred kamere prišel v majici z napisom Bolje Tito nego Trefalt Mito.
Morda smo tudi zaradi te v naših očeh borne televizijske ponudbe večino dneva raje preživljali na šolskem igrišču, ob poletjih praktično od zore do mraka. Ob večerih, ko je sonce vendarle malo popustilo, predvsem pod obema košema, kjer se je do onemoglosti igralo tri na tri, pa »parkete«, beograjčana ... Strogo razdeljeni, hierarhija je bila namreč jasna, na eni strani, kjer je bil koš v neprimerno boljšem stanju, ta stari, na drugi, kjer je bil obroč upognjen, tabla pa votla, pa mi, mulci. In če si imel dober dan, so te ta stari poklicali na svoj konec igrišča, seveda pa pri tem nisi smel niti pogledati, kaj šele vreči proti košu. In v tem večnem upanju, da bo zdaj zdaj prišel klic z drugega konca igrišča, da te bodo poklicali med velike fante, smo metali in metali in metali ... Pri tem so bili in smo bili Magici, Kukoći, Isiahi, pa seveda Draženi, bili so celo Komazec, Miroslav Pecarski in Sejo Bukva, predvsem zadnji je bil seveda čista zajebancija, če ne kar žaljivka.
Po drugi strani se ne spomnim, da bi se na šolskem asfaltu, pod tistimi povešenimi obroči in votlo tablo, s pomočjo katere je sosed Duško, ki je sicer le redko sezul cokle, nekoč v zadnjih sekundah hladnokrvno, v slogu Roberta Horryja odločil velikolaški all-star, gibal kakšen »Nemec«. Nihče ni imel pretirane želje, da bi bil bodisi Henning Harnisch, Henrik Rödl, Michael Koch, Christian Welp, Uwe Blab ali kasneje recimo Patrick Femerling, ki si je tiste bele nogavice vlekel čez kolena in iz njih napravil "štucne". Na nemško košarko smo pač vedno gledali zviška, s posmehom, prepričani, da jim ob popolnem pomanjkanju kreativnosti in lucidnosti tudi tista njihova pregovorna disciplina ter nepopustljivost tu ne bosta kaj prida pomagali. Košarka pač ni »fuzbal«, košarka je umetnost, romantika in ne rudarstvo ali matematika, pa so bili v naših očeh vedno druga liga, tudi tistemu naslovu evropskega prvaka iz leta 1993 navkljub. Potem je prišel neki preklasti blondinec iz Würzburga in marsikaj postavil na glavo. Ko smo na hribovitem Balkanu objokovali mnogo prezgodaj preminulega Mozarta, je svojo pot začel košarkarski Wagner.
ŽOGA NE LAŽE
V prvi vrsti je stvar okusa, vsako obdobje je imelo svoje velikane, vsake oči imajo svojega malarja. Romantične duše s hribovitega Balkana bodo svoj glas, naj so ga videle igrati ali ne, še vedno dale že omenjenemu Mozartu, ki je že za časa življenja postal mit, po tragični smrti pa je ta mit dobil povsem nove razsežnosti. Nikos Galis, ki je s svojim značilnim metom neumorno polnil koše, je bil in bo ostal grški bog, Litva, ta velika košarkarska nacija, pa je prisegala na velikana mehke roke – in steklenih kolen – po imenu Arvydas Sabonis, organizatorja igre v orjaškem centrskem telesu. Moj srbski prijatelj bi sem navrgel še vsaj Vladeta Divca, Pejo Stojakovića in Dejana Bodirogo, a žoga ne laže, številke ne lažejo, številke ne puščajo prav veliko dvoma, kdo je največji sin evropske košarke. Dirk Nowitzki je eden le šestih košarkarjev, ki so v zgodovini lige NBA zabili prek 30 tisoč točk, imena preostale peterice pa sama po sebi pričajo, za kakšen dosežek dejansko gre. Kareem Abdul-Jabbar, Karl Malone, Kobe Bryant, Michael Jordan in Wilt Chamberlain.
Je tudi edini Evropejec z nagrado za najkoristnejšega igralca rednega dela in je edini Evropejec, ki je bil MVP velikega finala. A ne zgolj to, njegova zapuščina je precej večja kot vsi ti dosežki in statistični presežki. Dirk je zvezda, ki to nikoli ni bila, vsaj ne zunaj igrišča. Veliko pove že podatek, da je lani dobil nagrado za najboljšega soigralca. Nagrado, za katero glasujejo - igralci.
Predvsem - ali samo - zaradi njega se je na nemško košarko nehalo gledati zviška, lekcije pa so bile pri tem boleče, nikoli pa bolj kot na EuroBasketu leta 2005, ko smo visoko letali, da bi nato trdo pristali. Takrat je Slovenija rušila vse pred seboj, ubogi Nemci, ki so bili »one man band«, pa so bili predvideni le še kot ena ne previsoka ovira na poti proti medalji, da bi nas nato v beograjski dvorani Pionir Nowitzki pošolal kot pionirčke, ob tem pa je nekega Pascala Rollerja za tisto uro spremenil v Stepha Curryja pred Stephom Curryjem. Neki trgovski gigant je ponudil, da bo vsem, ki bodo v tistih dneh kupili televizor, v primeru slovenske zmage povrnil denar. In ljudje so, prepričani o uspehu Lakovića, Nesterovića ter druščine, množično drli po televizorje. Bila je to gotova stava, »fiks«, in marsikdo je kupil televizor, ki ga sploh ni potreboval. Še dandanes v kakšni zaprašeni škatli v kleti počiva opomnik, da nikoli ne stavi proti Dirku ...
LOJALNOST PRED SILNIMI MILIJONI
Skoraj poldrugo desetletje je trajal Dallas, mati vseh žajfnic. Dirk Nowitzki v Dallasu traja še dlje kot Dallas. Zvestoba do groba. Medtem ko so drugi tekali za mavrico, milijoni in/ali lovili prstane, je on ostal zvest Mavericksom. »Naslov prvaka je vedno cilj, toda to ne pomeni, da bi zaradi njega odšel od doma. Dallas je moj dom, ne znam se predstavljati v nobenem drugem dresu kot dresu Mavericksov, zato moram sprejeti tudi slabše dni, saj vem, da sem silno užival, ko smo imeli dobre.« In tako enaindvajset let. Pri tem, sploh v zadnjih letih, je na mizi pustil bogsigavedi koliko milijonov. Ker »Nije u šoldima sve«.
Dirk je bil volk, ki niti dlake ni menjal. Kot Paolo Maldini v Milanu. Ali Francesco Totti v Rimu. Ryan Giggs v Manchestru. Tistem rdečem delu Manchestra. Kot Kobe Bryant v Los Angelesu, če se vrnemo h košarki. John Stockton v Salt Lake Cityju, Tim Duncan v San Antoniu, Reggie Miller v Indianapolisu. Vse to in še več je (bil) Nowitzki v Dallasu.
V današnjem svetu neobičajna zgodba o lojalnosti je v sredo dobila zadnje poglavje. Nobena zgodba ni večna, a če je prava, ostane za vse večne čase. To smo ob urah slovesa že večkrat zapisali. In ta je vsekakor bila ena takšnih. Zgodba, pravzaprav legenda o Dirku Dallasu, ki ga je avtobus zvestobe odpeljal med nesmrtne. Pogrešali ga bomo.
Pojma nimam, za koga se imajo dandanes mulci, ko na šolskem asfaltu, ki sicer resda vse prepogosto sameva, mečejo na koš in ali je med vsemi LeBroni, Curryji, Dragići, Dončići ter Duranti tudi kakšen Dirk. Upam, da je, moral bi biti. Za dobro košarke.
