Francoski Le Monde med drugim piše o sumu avstrijske policije, da je Milan Eržen prek hrvaškega posrednika navezal stik z razvpitim in zdaj že nekaj časa priprtim nemškim zdravnikom Markom Schmidtom, osrednjo osebnostjo primera Aderlass. Eržen naj bi bil z njim v stiku zaradi nakupa centrifuge, opreme, ki se uporablja pri transfuzijah krvi. Le Monde se v nadaljevanju sprašuje, ali je centrifugo res potreboval za kolesarsko ekipo ali pa morda za dirkalne konje, zaradi katerih je Eržen sploh odšel v Perzijski zaliv in tam kasneje postal desna roka razvpitega bahrajnskega princa, ki so ga organizacije za človekove pravice obtoževale mučenja protivladnih protestnikov med arabsko pomladjo.
Kaj ima z vsem skupaj Primož Roglič? Nič in vse. Slovensko kolesarstvo je majhna družina, v kateri praktično vsak pozna vsakega ali pa je v nekem obdobju kariere z njim celo sodeloval. Skupne točke, trenutka, ko so se prepletle poti, ni (pre)težko najti. Erženova centrifuga je tako vase potegnila tudi Rogličev dres in ga izvrgla zmečkanega, povsem zlikal pa ga ne bo nikoli več.
Povedano drugače: neprijetnih vprašanj, na katera bo moral odgovarjati Roglič, v naslednjih dneh in tednih ne bo (z)manjkalo. A to pač sodi h kolesarstvu, k poklicu. Žal. Chris Froome je moral še na Elizejskih poljanah odgovarjati na neprijetna vprašanja in zatrjevati, da bo njegova rumena majica prestala test časa. In to precej pred tistim primerom salbutamol. Še pred tem so ga na francoskih cestah zalili z urinom. Debela koža in čvrsta psiha sta za šampione velikih tritedenskih dirk del obvezne opreme.
Teorije zarote na majavih nogah
Nekateri bodo rekli, da gre za lov na čarovnice oziroma da gre tradicionalnim kolesarskim (vele)silam v nos slovenski kolesarski bum. Navsezadnje je Slovenija na vrhu lestvice zmag na večetapnih dirkah od leta 2017 dalje. V tej luči naj bi bila »razkritja« domnevne slovenske vpletenosti v primer Aderlass tudi ali predvsem poskus diskreditirati in destabilizirati Primoža Rogliča. Zasaditi zrno dvoma, ki v kolesarstvu hitro vzklije. V kolesarstvu je pač tako, da je osnovno načelo prava postavljeno na glavo. V kolesarstvu je vsak kriv, dokler ne dokaže nedolžnosti.
A teorije, da gre za italijansko-francosko-britansko-vstavitepoželji zaroto, so na precej majavih nogah. Navsezadnje bo v naslednjih dneh na udaru predvsem (Erženova, Korenova, Božičeva) Bahrain Merida, za katero vozi največje, edino italijansko upanje Vincenzo Nibali. Kopanje po temačni preteklosti zagotovo ni v interesu niti Gazzette dello Sport. Giro je že od samega začetka tesno povezan z rožnatim časnikom in tako slednji najbrž ne bi pljuval v lastno skledo.
Dvoličnost
Mediji, vsaj tisti, ki v kolesarstvu nekaj štejejo, o krvnih sledeh, ki vodijo v Slovenijo, poročajo korektno in si pri tem postavljajo vprašanja, ki si jih je treba zastavljati. Iščejo resnico, pa naj bo še tako boleča. Tudi lekcije iz zgodovine so bile namreč boleče. In poučne. Previdnost je tudi v kolesarstvu mati modrosti, in tudi če vidiš na lastne oči, to še ne pomeni, da je res. Zaradi lukenj na seznamu zmagovalcev Toura številni že dolgo niso več pripravljeni verjeti v pravljice; pri tem vam bodo pod nos vrgli frazo, da če je v kolesarstvu nekaj videti predobro, da bi bilo resnično, ponavadi res ni. Resnično namreč. In lahko jih razumemo.
Po drugi strani v oči bodeta dvoličnost in kratek spomin anonimnežev na raznoraznih forumih. Tudi slovenskih. Ni jih malo, ki so pred letom dni z vso močjo udrihali po Froomu in bili pripravljeni dati roko v ogenj, da je Britanec Lance Armstrong 2.0. Danes bi taisti dali roko v ogenj za to, da so »naši« čisti in da gre za mednarodno zaroto, s katero želijo zajeziti razcvet slovenskega kolesarstva, ki je na dobri poti proti novemu vrhuncu. »Naš pa že ne!« je na govorilnih urah na očitke, kaj vse je ušpičil njen sin, odgovarjala moja mati. Ko bi le vedela, uboga reva …
Morda nam/vam je ogledalo še najlepše nastavil Rogličev donedavni moštveni kolega Stef Clement. Slednji je rojakom Nizozemcem očital dvoličnost oziroma dvojna merila. Da bi na Rogličev meteorski vzpon in kvantne preskoke v razvoju gledali precej drugače, s precej več sumničavosti in dvoma, če bi denimo vozil za UAE Team Emirates, Astano ali Katusho, ne pa za njihovo, nizozemsko ekipo.
Karkoli bo storil ali rekel, senc dvoma Roglič ne bo nikoli docela razgnal, nejevernih Tomažev pa ne docela prepričal. A kdor je čist, se nima česa bati in lahko mirno spi. In zato se tudi vi naslonite nazaj, uživajte ter pustite času čas. Ker tu ne gre za pogrome, zarote, poskuse destabiliziranja … Pač pa le za kolesarstvo. Vse to spada zraven, vse to je del igre. Nujen del.
Bob leta
Ob tem se ne gre slepiti, da Slovenija, kar zadeva doping, leži na senčni strani Alp. Izjava predsednika Slovenske antidopinške agencije Janija Dvoršaka za francoski Le Monde (»Na žalost imamo kar precej pozitivnih primerov. Brez dvoma zaradi bližine Italije, kamor je namenjenih veliko kolesarjev.«) pa je resen kandidat za bob leta.
