Filip Flisar je večini simpatičen brko, zdaj tudi bradač, ki je v nasprotju s številnimi drugimi junaki zime, ki se zatekajo k dodobra zlajnanim floskulam in frazam, iskriv, zabaven, originalen sogovornik. Vsake toliko se znebi kakšne sočne, materiala, dobrih izjav, ne (z)manjka, ob njem ni nikoli dolgčas. Eden tistih, ki mu novinarji jedo iz roke. Burkež v pozitivnem pomenu te besede. Nekateri bodo dejali, da je sicer vse to zgolj igra, del njegovega posla, del šova, da gre za ceneno burkavost in (samo)promocijo. Osebno ga ne poznam, zato težko sodim o tem. Upam seveda, da je tisto prvo. Da je vse to naravno, da je to on, da je res original v poplavi vseh teh vse bolj bledih ponaredkov.
V vsakem primeru je eden najvidnejših obrazov zime, če je že zvezdnik premočna beseda. Junak zime, sploh za vse tiste med vami, ki vam je bolj ali manj vseeno, kako je neki šport globalno razširjen in kakšno tradicijo ima v nekem okolju. Le da je kolajna in da so »štengce«, kot bi rekel praoče naše redakcije, ki je skupaj s Križajem in Stenmarkom za vedno obtičal nekje v 80. letih prejšnjega stoletja.
V vsakem primeru je Flisarju treba priznati, da se zna iti in/ali prodajati. Da nam je približal šport, ki je bil na sončni strani pred njim širšim množicam praktično neznan. Da vesoljna Slovenija spremlja smučarski kros, je zgolj njegova »krivda«. On »je« smučarski kros, kar zadeva Slovenijo. Obskuren šport je povzdignil v disciplino, ki je dobila svoj košček medijske pogače, tudi v soboto in nedeljo dopoldne, v tem alpskem »prime timu«, on pa je pri tem postal eden najvidnejših junakov zime. Zadnji preživeli na koncu tiste bebave reklame denimo.
A kljub vsej simpatičnosti, hudomušnosti, burkavosti, karizmatičnosti, imenujte to, kakor pač hočete, obstajajo meje. Ne gre tu za pribijanje na križ ali zahtevanje glave. Ni to zapis v slogu Prinesite mi glavo Filipa Flisarja. Tudi vse tiste floskule vsekakor držijo. Vsi smo krvavi pod kožo, oziroma če uporabim tisto biblijsko, ki jo je bilo v komentarjih pod novicami o njegovih podvigih v vročici sobotne noči pogosto mogoče prebrati, naj prvi kamen vrže tisti, ki je brez greha. Toda kot je navsezadnje dejal tudi sam, vsi moramo odgovarjati za svoja dejanja in v tem se s Flisarjem absolutno strinjam. Najbrž se razhajamo zgolj v tem, kakšne naj bi bile te posledice.
Samo opravičilo, posipanje s pepelom in simbolična kazen smučarske zveze v tem primeru niso dovolj. Če bi živeli v normalni državi, bi moral nemudoma izgubiti službo v Slovenski vojski, kjer je zadnjih nekaj let zaposlen v športni četi. To mu po lastnih besedah, navedenih na spletni strani, ki novači rekrute v slovensko vojsko, »zagotavlja finančno varnost, možnost uporabe športnih objektov SV, nezgodno zavarovanje, teče mi tudi delovna doba«. Morali bi mu vročiti izredno odpoved oziroma, še bolje, sam bi moral dati odpoved. Da bi si rešil obraz in storil tisto, kar je v danih okoliščinah edino pravilno, edino etično. Ni se preprosto odreči vsemu temu, a če je res takšen frajer, če je res pokončen mož s trdno, neupogljivo hrbtenico ... V nasprotnem primeru je bila vse do zdaj zgolj igra, cenena burkavost.
Kraja sendviča in pijanec v Planici
Simpatičen, zabaven, ljudski, krvav pod kožo ... Dobiti bi moral »knjižico«. Pika. Amen. Vse ostalo je sprenevedanje. Norčevanje iz nas in vas, ki pa smo ga sicer s strani države in njenih inštitucij že vajeni. Kako težek je njegov greh, razgrajanje in razbitje šipe na policijskem avtomobilu, je stvar zornega kota oziroma sogovornika. V mojih očeh vsekakor večji, kot denimo kraja sendviča. V spomin se je v zadnjih dneh pogosto priplazil tudi tisti pogrom, ki ga je bil deležen neki uslužbenec neke državne firme. Možak, ki je bil na skokih v Planici del razposajene družbe, ki je vulgarno ogovorila novinarko. »Gospa, a boste kavsali?« oziroma nekaj takšnega je novinarko pobaral njegov nadelani prijatelj. Za nekatere simpatično, za spet druge vulgarno in nesprejemljivo, vsekakor pa mačji kašelj v primerjavi s Flisarjevim dejanjem.
A Flisar je v nasprotju s tistim anonimnežem, ki v Planici ni praktično v ničemer odstopal, pravzaprav se je čudovito vklopil v to vseslovensko skakalno-gasilsko veselico, dvignil precej manj negativnih odzivov med ljudstvom, pa čeprav je njegov greh težji. Nekajkrat težji. A pri planiškem veseljaku je bila v ozadju tudi politika, ptujski veseljak pa je pač simpatičen in neškodljiv zabavljač. On je junak zime, on je kralj ljudskih src. On je Esmera... On je Flisar. Dobri vojak Filip, ki so mu dopuščene in odpuščene tudi tovrstne »potegavščine«. In ki bo vse skupaj poskušal obrniti tudi na šalo, kot je med drugim mogoče razbrati iz tiste izjave za Sportal (»Prevelikega udobja v priporu ni, zato bi vsem svetoval, naj poiščejo boljše nastanitve v mestu«). A tokrat to ne bi smelo biti dovolj, tokrat se vsega tega ne bi smelo pomesti pod preprogo, kar je sicer modus operandi številnih posameznikov in inštitucij na sončni strani Alp.
P. S.: Tudi neki moj dober prijatelj se ga je v soboto v vojaški uniformi pošteno nacedil, in kot ga poznam, pozneje ponoči bržkone tudi stepel ali pa vsaj težil do skrajnosti. A prijatelj je bil vojak, pripadnik nekdanje JLA, le za maškare, le za pustno soboto. Pustno soboto, ki je razbila mit o Filipu Flisarju kot prijaznem in neškodljivem burkežu. In ki bi morala nemudoma končati njegovo kariero v slovenski vojski, če slednja dejansko kaj da na čast. To je sicer ena od šestih vrednot, ki naj bi po njihovem odlikovale slovenskega vojaka.
