Res je, da predsednik vlade Marjan Šarec ne hodi na športne prireditve, zato pa v VIP-prostore športnih dogodkov rad zaide predsednik države Borut Pahor ali pa kakšen minister, na primer za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo. Prvega smo seveda opazili tudi na Zlati lisici, drugega pa pretekli konec tedna pod Vitrancem.
Slovenija ima v zadnjih treh ali štirih letih zelo dobre gospodarske kazalnike in tudi letos naj bi bilo tako. Zato je vlada, s premierjem Marjanom Šarcem na čelu, z rebalansom proračuna (včeraj je bil na rebalans vložen veto državnega državnega sveta in državni zbor ga bo moral zdaj potrditi z absolutno večino) predvidela več denarja za večino področij, razen za šport. Predviden proračun Slovenije za leto 2019 je 10,35 milijarde evrov (6,2 odstotka več kot lani), odhodki pa so višji za 4,8 odstotka (10,16 milijarde). Tako bodo v letu 2019 več dobili skoraj vsi, razen športa, ki bo dobil manj. Država bo več denarja namenila nevladnim, nepridobitnim organizacijam, več bo subvencij, več denarja bo za socialno ogrožene, več za štipendije, več za občine, več za kulturo ... Le za šport bo denarja manj. Manj za skoraj tri milijone evrov. Razumljivo? Ne.
Za kulturo bo vlada namenila več kot 200 milijonov evrov, kar je 1,9 odstotka proračuna, za šport pa 20,6 milijona ali 0,2 odstotka proračuna. Primerljivo? Ne.
Niti pastorek nismo
Brezpredmetno je pisati o tem, da Slovenija kot država s tako izjemnimi športnimi uspehi nima svojega ministra za šport, ampak je to področje vrženo v ministrstvo za izobraževanje in znanost. In ministri tega resorja ponavadi ne prihajajo iz športne sfere, pač pa iz šolske oziroma izobraževalne. Slovenski šport se je že nehal boriti za to, da bi imel v slovenski družbi enakovredno mesto s kulturo in torej svojega ministra. Ponižujoč odnos do športa pa je zdajšnja vlada razgalila s tem, da je prezrla celo državnega sekretarja za šport; zdaj Slovenija tako nima niti slednjega. Po odstopu Petra Vilfana, državnega sekretarja za šport v kabinetu predsednika vlade, je vodja kabineta predsednika vlade poslal obvestilo: "Trenutno prostega delovnega mesta državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade ni, saj smo se dogovorili, da bo mesto zasedel državni sekretar za malo gospodarstvo."
Državni sekretar za malo gospodarstvo in šport naj bi bil Franc Vesel, ki se bo ukvarjal tako z obrtniki (od keramičarjev do pekov) in malimi podjetji kot z olimpijsko reprezentanco, ki bo ponosno zastopala Slovenijo na olimpijskih igrah v Tokiu naslednje leto in morda s kakšno kolajno njeno ime ponesla tudi v svet.
Na to problematiko so skušali včeraj opozoriti na Olimpijskem komiteju Slovenije, kjer so hkrati poudarili, da njihov namen ni bil zanetiti spora med državo in športno sfero, pač pa na podlagi realnih finančnih kazalnikov storiti korak naprej za boljši športni jutri oziroma za več sistemskih sredstev iz državne malhe.
Bogdan Gabrovec, predsednik OKS, je pojasnil, da je problematičen predvsem odnos predstavnikov države do športa: "Predsednik vlade nas ne more sprejeti, čeprav smo večkrat poskušali priti do njega. Dlje kot do vodje njegovega kabineta niti ne pridemo. Minister, odgovoren za šport, pa ne dviguje telefona."
Treba je zapisati, da država poleg miloščine 20 milijonov za šport v državni upravi zaposluje tudi malenkost več kot 100 vrhunskih športnikov in trenerjev ter dodeli tudi nekaj štipendij. "V lastnem ministrstvu, kaj šele v odnosu do državnega proračuna, nismo niti pastorek. Ne jemljejo nas resno oziroma nas sploh ne jemljejo kot nekoga, s katerim bi se bilo vredno pogovarjati," je obupano razlagal Gabrovec, ki si želi, da bi se nekaj zgodilo, a ... "Ne bomo stavkali!" je zatrdil predsednik OKS.
Naj na to opozorijo mladi
Kot kaže, slovenskega premierja šport zanima manj kot lanski sneg. Verjetno se niti ne zaveda, da je velika večina ljudi, ki so volili zanj, tako ali drugače povezana s športom – ali se z njim ukvarjajo sami ali pa se veselijo ob slovenskih športnih uspehih. Verjetno volivcem ne bo vseeno, ko bodo izvedeli, kako ponižujoče se sedanja vlada vede do športa. Pa morda vrhunski šport niti ni tako pomemben. Pomembnejša so sistemska sredstva, s katerimi zveze financirajo vzgajanje in treninge mladih, ki v vrhunski šport šele vstopajo. Le kaj bi porekel predsednik vlade, če bi se namesto na ligaška tekmovanja mladincev, kadetov in mlajših selekcij vsi fantje in dekleta iz košarke, rokometa, nogometa, hokeja, odbojke, športnega plesa, kegljanja, namiznega tenisa, balinanja in drugih športov (verjetno bi se jih zbralo okoli 20.000) neko soboto odpravili pred parlament? Kako bi se predsednik vlade odzval, ko bi pred parlamentom zagledal 20.000 mladih v športnih oblačilih, ki bi nosili velik plakat z napisom: 'KDO BO KRIV, DA MORDA NIKOLI NE BOM VRHUNSKI ŠPORTNIK?' Bi se predsednik vlade takrat zamislil? Da, brez sistemskega financiranja – financiranja, in ne miloščine – mladi ne bodo mogli razviti svojega športnega potenciala in čez deset let bomo država brez vrhunskega športa. Mladi športniki se bodo vprašali: zakaj je dal denar mladim znanstvenikom, mladim kulturnikom, mladim prostovoljcem ..., mladim športnikom pa ne? Smo mladi športniki vredni manj kot oni? In tako se bodo spraševali z vso pravico. Mi pa se moramo danes vprašati, kakšno sporočilo slovenskemu narodu je to.
