Visoko so letali in nizko padli, denimo, Postojna, nekdaj po optimistično Optimizem Postojna, ki se je na začetku slovenske samostojne zgodbe najbolj krčevito upirala takrat izrazito premočni Olimpiji, danes pa je tretjeligaš. Ravno tako mariborski Satex, ki je v naslednjih letih doživel več hudih udarcev, tudi konkreten finančni zlom, in zdaj ob pomoči posebnega povabila zveze nekoč uspešno, danes pa obubožano mariborsko košarko predstavlja v tretji ligi. Enako se godi danes prav tako tretjeligašu Slovanu; pred dobrimi desetimi leti je naskakoval naslov državnega prvaka. Še en primer je sredi devetdesetih izjemno ambiciozni Interier iz Krškega, ki je tudi s poznejšim slovenskim reprezentantom in uveljavljenim evroligaškim igralcem Arielom McDonaldom močno ogrozil Olimpijino prevlado, zdaj pa tekmuje v četrti ligi. Se spomnite Idrije, ki je v nekem trenutku na vrhu lestvice zamenjala Olimpijo, evforični domačini pa so nekajkrat povečano kopijo lestvice iz našega časopisa obesili na trgovino v mestnem središču? Potem je klub preprosto izginil, zdaj pa v mestu čipk in živega srebra domuje naslednik propadlega kluba – tretjeligaš. In Koper je bil tam, klub se je imenoval Slovenica, v sezoni 1992/93 je zaigral v finalu državnega prvenstva, potem pa – neslavno končal na smetišču zgodovine. Da to vendarle ni pravilo, dokazujejo v Polzeli, Laškem, Novem mestu in Domžalah; ti košarkarski centri so se z nekaj nihanji uspeli obdržati in danes veljajo za stalnico v slovenskem košarkarskem prostoru.
Kako se bo v tem pogledu odrezala Sixt Primorska, ki ima kratko, a zanimivo zgodovino? Klub pravzaprav izhaja iz kamniške rekreativne lige, tam je bolj za hec in malo manj zares pred leti igrala domžalska Lastovka, a postopno krepila svojo športno ambicijo in se naposled s finančno podporo Sixta preselila v Koper. V treh sezonah, pa tretja še ni končana, je prišlek na Obali osvojil štiri lovorike – dva pokala Spar ter po en superpokal in zdaj še drugo ligo ABA. Izkupiček je izvrsten, tega ne more zanikati nihče, tako kot je 47 zmag ob le sedmih porazih vrhunski rezultat. Težko bi našli klub s 87-odstotno uspešnostjo. A v Kopru so previdni, organske rasti ne želijo prehitevati, saj se nemara zelo dobro zavedajo vseh primerov iz prvega odstavka. Navsezadnje so ob zavidanja vredni ekipi zgradili tudi za slovenske razmere skoraj že zvezdniško vodstvo z nekdanjim direktorjem članskih reprezentanc Matejem Avanzom, nekdanjo generalno sekretarko EuroBasketa 2013 Alenko Škreblin in dolgoletnim reprezentantom Goranom Jagodnikom. V primerjavi s prejšnjo sezono je prav to vodstvo nadarjenemu strategu Jurici Golemcu konkretno okrepilo moštvo – Marijanu Čakarunu so namesto Gezima Morine in Shawna Kinga pod koš dodali Marka Jagodića Kuridžo, ki je postal najboljši posameznik druge lige ABA, in Ivana Marinkovića, organizacijo igre sta namesto Matica Rebca in Nebojše Joksimovića prevzela Žan Mark Šiško in Američan Corin Darius Henry, vlogo prvega igralca in najboljšega strelca je Mirko Mulalić prepustil Lancu Harrisu, kot dodatek pa sta prišla Luka Vončina in sredi sezone še reprezentant Jakob Čebašek.
Kaj sledi? Koprčani so v tej sezoni prvi favoriti še za naslov državnega prvaka, s čimer bi slavili v prav vseh tekmovanjih, v katerih so nastopali oziroma še nastopajo. A roko na srce, pretegnili se ravno niso, pa naj se to sliši še tako nesramno. Sprehodili so se in se še naprej sprehajajo. In to naj se sliši kot pohvala. V naslednji sezoni bodo morali narediti korak naprej, v Bonifiki, ki bo – Koprčani, pozor! – naposled morala biti bolj polna, na kakšni tekmi tudi nabito polna, bodo gostili Crveno zvezdo, Partizan, Cedevito, Budućnost … To bodo dvoboji, na katerih lahko tigri dokončno potrdijo, da niso muha enodnevnica in da je Koper prav zares nova košarkarska prestolnica v regiji, kot smo zapisali v včerajšnji izdaji. Vse čeri in pasti poznajo, zato ne bi smeli ponoviti napak predhodnikov.
