Nekoč sem že razpredal, da aktualnega trenerja Olimpije preprosto ne maram, če nanj pogledam z zornega kota poklicnega hrepenenja po polemičnih gestah, žgečkljivih izjavah, takem ali drugačnem zaletavanju, s katerimi na drugi strani ljubljansko-mariborskega rivalstva v dobrem in slabem blesti Darko Milanič. Njegov hrvaški kolega na zeleno-beli klopi je tako nepopisno dolgočasen v svojem obvladovanju in v svoji preudarnosti, da me spravlja ob pamet. Če bi vsaj enkrat ustrelil vsaj polovičnega kozla, če bi vsaj enkrat nekoga vsaj s polovično kretnjo z roko nekam poslal, če bi vsaj enkrat nekoga poskušal vsaj po šestnajstih ovinkih zbosti.
Igor Bišćan mi ne da ničesar od naštetega, z ničimer tovrstnim ne morem zabavati bralcev, in ko me Hrvat s tem živcira, ga v izrazitem paradoksu občudujem kot že dolgo nikogar. Morda je v resnici tak, morda gre za dovršeno izdelano zunanjo podobo, pri kateri svoja prava čustva in svoje naravne reakcije skriva. Nekaj podobnega sem se vedno spraševal na temo Rogerja Federerja, a tako kot se mi odgovor – čeprav me zanima – ne zdi pomemben v primeru švicarskega teniškega superšampiona, se mi – čeprav me zanima – ne zdi pomemben niti v primeru stratega ljubljanskih zmajev. Šteje le, kar javna osebnost počne, in šteje le, na kakšen način to počne.
V tem pogledu je Bišćan gospod, s kakršnim je slovenska nogometna – pa tudi športna – scena imela le redko opraviti; je brezhibna, malodane popolna mešanica profesionalnosti, dostopnosti in skoraj nečloveškega nadzora nad vsakim gibom, vsako besedo. Tak je bil, ko sem ga prvič osebno srečal in ko je pred novinarji sedel po velikem neuspehu, ekspresnem evropskem izpadu proti amaterski finski ekipi. In tak je danes, ko tisti poraz sicer ostaja, a lahko po osmih mesecih svojega delovanja pokaže povsem drugačno sliko dosežkov. S čimer pa pridemo do zaključka, da strateg Olimpije ni zgolj gospod gospodov v svojem nastopu in vedenju, temveč tudi velik talent v svojem poklicu, za slovenske razmere celo že trenerski mojster precejšnjih razsežnosti.
Ne samo da je zadela v polno, po številnih trenerskih in nasploh kadrovskih zablodah je Olimpija naredila še več od tega. Našla in izbrala je človeka, ki ni le dorasel položaju in okoliščinam. Ne bom trdil, da jih je prerasel, saj ta oznaka ne bi bila primerna, sem pa trdno prepričan, da bi bil v vseh pogledih sposoben obvladovati tudi kaj večjega in težjega. Medtem ko v klubu še vedno vlada precejšen cirkus in ko se občasno še dogajajo prevrati ter padajo glave, tega ne na klopi ne na igrišču ni opaziti. Tako kot ni opaziti, da nikakor ni bilo vse v redu ne s poletnim ne z zimskim kadrovanjem na področju igralske sestave, na kar je Bišćan tudi gosposko opozarjal.
Nato pa utihnil, se ponovno lotil dela in spet počne tisto, kar dela že ves čas; iz vsakogar iztisne, kar je mogoče iztisniti, mu najde položaj, mu najde mesto, mu najde tako ali drugačno vlogo. Zlaga pač koščke, ki jih ima, poskuša jih zlagati čim bolje in pri tem je navdušujoče uspešen. Ni bil neuspešen jeseni, čeprav je Olimpija nekoliko zaostajala za Mariborom in s prvo polovico prvenstva tako ni mogla biti povsem zadovoljna. Je pa tako zelo uspešen pod črto dosedanjega dela sezone, potem ko je med zimskim premorom znal pogledati vase in v svoje moštvo, izboljšati nekatere pomanjkljivosti, trdo delati in se tudi zanašati na to, da se bo Maribor – ekipa, vodstvo, navijači – že videl na prestolu.
Ne vem, ali se je kralj odpuščanja Milan Mandarić pozimi spogledoval s tem, da bi vrata pokazal tudi svoji najboljši odločitvi, svoji najboljši potezi, svojemu najboljšemu izboru. Ne vem, kako blizu je bil predsednik Olimpije temu, da bi ponovno pritisnil na kadrovski sprožilec, na katerem je tradicionalno tako zelo hiter. Verjetno ga je prst srbel, glede na to, da trenerja ni odpustil že zanj tako zelo dolgih šest mesecev. Zdaj ga seveda ne more, pa čeprav je mesecev že zelooo dolgih osem in čeprav mu en razlog za tako potezo vendarle lahko najdem. Predsednik Olimpije se namreč mora sprijazniti s tem, da je njegova fantastična poteza, za katero si zasluži vse pohvale tega sveta, postala precej več kot odličen, celo idealen trener njegove Olimpije.
Bišćan je zrasel v ljubljenca navijačev, v ljubljenca javnosti in v – priznam – ljubljenca medijev. Čeprav je jasno, da ga je pripeljal Mandarić in da gredo zasluge za to njemu, pa je hrvaški trener postal prvi, najbolj priljubljeni obraz kluba. Vse, kar je v Olimpiji dobrega, je zdaj videti kot Bišćanova zasluga in verjetno to tudi dejansko je. In če bo Olimpija postala prvak, morda celo osvojila dvojno krono, simbol tega uspeha zagotovo ne bo predsednik; simbol tega uspeha bo v očeh vseh trener. In drznem si predstavljati, da Mandariću kot ljubitelju pozornosti in vloge odrešenika ob tem spoznanju ni najbolj prijetno na svetu ...
