Počena os vijoličastega zla(tka)

In če bo treba, sem pripravljen brez zadržkov stopiti pred vas in se z njim polivati (pardon, potresati) celotno poletje ter globoko v naslednjo sezono. Če bo v preostalih dveh krogih Olimpija zapravila štiri točke naskoka (če bo zapravila zgolj tri, bo seveda še vedno prvakinja) oziroma če bo Maribor svoj zaostanek nadoknadil, vam v tem pogledu ne bom ostal dolžan.

Čeprav bi se spremenil le rezultatski cilj, ne tudi blato na poti do tja, je to preprosto treba svečano obljubiti, preden se podam po poti prepričanja, da se v naslednjih osmih dneh nič od tega ne bo zgodilo in da bomo ostali pri zdaj že tako jasno in očitno dokončno začrtani zamenjavi naše nogometne oblasti.

Predvsem pa je treba obljubiti, preden se začnem ukvarjati z odgovornimi in krivimi za zdaj že resnično neizbežen razplet najboljše, najbolj zanimive, predvsem pa najbolj odmevne sezone slovenskega državnega prvenstva v vsej njegovi zgodovini.

Z odgovornimi in krivimi na obeh straneh zeleno-vijoličaste enačbe, kajpada na prve ni mogoče gledati brez drugih in na druge ne brez prvih. Pri čemer pa bodo vsi ostali vpleteni in njihovi prispevki vendarle izhajali iz ene same osebe, iz naslovnega junaka in njegove skrbno sestavljene hišice, v kateri je vihar letošnjega tekmovalnega obdobja povzroči neznosno zamakanje. Zatorej, če ni bilo mogoče razbrati do zdaj: obljubljam.

Ko bo Olimpija bodisi ta konec tedna v Velenju bodisi sedem dni pozneje pred domačimi navijači v Stožicah matematično zapečatila svoj prvi državni naslov po 21 letih, na prvi pogled to ne bo nič več in nič manj od pravkar zapisanega. Ne z zornega kota novih vladarjev slovenskega klubskega nogometa ne z vidika dolgoletnih, ki se pripravljajo na sestop.

Kar zadeva slednje, gre na taisti prvi pogled, na taisto prvo žogo za en sam izgubljen naslov po letih prevlade, po letih navdušujočih uspehov na domači in mednarodni sceni, po letih navdušujočega bivanja na piedestalu, ki se mu nihče ni mogel približati niti v najbolj norih sanjah.

Torej po tej logiki ne bi smelo biti nič takega in bi bilo v običajnih okoliščinah nekaj najbolj normalnega, logičnega človeškega. Kaj takega se lahko zgodi in tudi se zgodi vsakomur, prevlada še tako izrazitih dominatorjev se prej ali slej prekine, zgodovina je takih dogodkov polna in pri tem je pogosto šlo za neizbežne razloge, ki so izvirali iz spletov okoliščin, čudovitih vozlišč nogometnih naključij.

Vse lepo in prav, toda v mariborskem primeru o spletu, naključjih in vozliščih ni ne duha ne sluha. Gre za precej ravno vrv, pravcato os, na katero so razpeti neposredni razlogi, ki bodo pripeljali do sestopa v sezoni, v kateri se to preprosto ne bi smelo zgoditi. Pri čemer glavni razlog ni in ne more biti Olimpija.

Drži, površnega opazovalca ne bi bilo težko zaslepiti. Zeleno-bele je (pač na način, ki ga Slovenija omogoča) prevzel zelo bogat magnat in v teoriji je Maribor čez noč dobil mogočnega tekmeca, v dvoboju s katerim bi lahko bila usodna že najmanjša napaka, že najmanjša nezbranost, navsezadnje že najmanjše naključje.

Vendar je treba priznati, da v praksi projekt Milana Mandarića ne preživlja prve sezone, ki bi jo bilo mogoče postaviti kot vzor tovrstnemu delovanju. Ljubljansko ekipo vodi že tretji polnopravni trener (vmes je priložnostno vskočil še kakšen), najboljšemu igralcu in strelcu jesenskega dela se je Olimpija v želji po zaslužku odpovedala še pred naravnim koncem njegovih decembrskih nastopov, drugega velikega aduta je na vrat na nos prodala globoko v februarju, največja napadalna okrepitev ni dobila pravice nastopa, udarila je rasistična afera in nazadnje so se pojavile obtožbe o plačevanju celjskim nogometašem. 

Če naštejem le najbolj izpostavljene dogodke, zaradi katerih je barka v prestolnici plula zelo nemirno, zaradi katerih si je privoščila vse mogoče zablode ter spodrsljaje in zaradi katerih bi Maribor preprosto moral ostati na vrhu. Če bi le deloval normalno, če bi le deloval logično, če le ne bi delal epskih napak, zaradi katerih zdaj ni na pragu običajne izgube naslova, temveč nečesa precej večjega in bolj resnega.

Naj mi v Ljubljani ne zamerijo, a njihova komedija zmešnjav, ki je pogosto spominjala na serijsko umetno dihanje umirajočemu šampionskemu Mariboru, bi se morala končati kot polom in verjetno bi bili z roko na srcu to vsaj po tiho pripravljeni priznati tudi sami. Ob vseh naštetih in pozabljenih dogodkih bi se Marijan Pušnik moral smejati kot pečen maček, podobno bi se moralo smejati tudi Zlatku Zahoviću, če maslo na njegovi glavi ne bi bilo tako zelo debelo, da bi ga v njemu tako ljubo prestolnico lahko donosno izvažal.

Izgubljen mariborski naslov, pod katerega se v največji meri podpisuje on, zanj ne prihaja le v sezoni, v kateri so vijoličasti uspešno konkurirali zelenim napakam in v kateri jih bodo več kot očitno presegli. Še bolj pomembno je, da prihaja v sezoni, ki bi jo Maribor moral dočakati močnejši kot katerokoli v svoji zgodovini.

Precej premočan, celo ponižujoče premočan za Olimpijo z rekordno serijo izrazito močnih porodnih krčev in dovolj močan za kakršnokoli Olimpijo, ki bi jo bil v prvi sezoni tako resnega in sistematičnega dela na igrišče sposoben poslati kdorkoli. Nihče od njih ne bi bil sposoben držati koraka z ekipo, ki bi jo Zahović brez večjih težav lahko sestavil na krilih zgodovinske sezone v ligi prvakov, na krilih za Slovenijo nepredstavljivega ugleda in predvsem na krilih za podalpske standarde astronomskih zaslužkov evropskih tekmovalnih obdobij, predvsem tistega zadnjega med bolno dobro plačano elito.

Ne samo da je bil Maribor na nedosegljivem vrhu, v klubsko blagajno so kapnile vsote, kakršnih Mandarić ne bi bil pripravljen vložiti nikoli in s katerimi bi bilo mogoče narediti vse. Ne govorim o brezglavem zapravljanju celotnega kupa, ki resnično ne bi imelo smisla in ki ga od kluba – navsezadnje od podjetja – ne bi mogel realno pričakovati nihče.

Toda tudi če bi odgovorni (pri čemer je uporaba množine absurdna) levji delež pospravili, kamorkoli pač pospravljajo milijone, bi z vlaganjem postranskega dela evropskih prihodkov sestavili ekipo, ki ji pod svobodnim slovenskim soncem ne bi moglo biti para. Izjemno kakovostni novinci, ki bi kakovost ekipe dvignili na nedosegljivo raven, so se ponujali kar sami od sebe, toda vijoličasti športni direktor se je brez rdečice sramu obrnil stran in se odločil za izpad iz nove sezone lige prvakov na prvi mogoči stopnički ter za šokantno, grozljivo, komaj dojemljivo životarjenje v državnem prvenstvu.

Vseeno mi je, kje je tisti denar. Nikomur in ničemur ga ne zavidam, sploh se ne želim ukvarjati z razmišljanjem o tem, kam in kako je šel. Vem pa, kje ga ni. Vem, kam ni šel. Niti za drobec ga niso vložili v ekipo, ki bi jo glede na okoliščine bilo dobro prenoviti in osvežiti v vsakem primeru, še toliko bolj pa zaradi nekaj objektivnih okoliščin. Zaradi očitnega bližanja resnejše ljubljanske grožnje in zaradi domala splošno sprejetega paradoksa, po katerem je Maribor vrhunec v ligi prvakov dosegel, ko je bila evropska ekipa že pošteno izčrpana in nujno potrebna sprememb.

Mislil sem, da je šlo za družino. Mislil sem, da je šlo za navezanost, za ljubezen. Dolgo časa sem mislil, da Zahović ni želel nikomur pokazati vrat, ker je deloval tako, kot delujejo družinski očetje, ki zavetje nudijo do zadnjega in ki si ne iščejo novih sinov. Motil sem se. Družina je bila (in je) v resnici »družina«, v njej pa več kot očitno vladata želja po popolnem nadzoru na eni strani in strah pred neusmiljenimi vzvodi tega koristoljubnega nadzora na drugi.

Več kot očitno je, da se je športni direktor tudi zaradi te neustavljive želje prepozno odpovedal Anteju Šimundži, ki mu je za nameček omogočal vedno želelno in vedno prisotno vplivanje na tehnično-taktične odločitve. V seštevku obojnega je moral kljub zelo dobremu delu in odlični igri ekipe ekspresno hitro oditi Krunoslav Jurčić, ki bi mu ob vsem pozneje videnem ne glede na ostale oteževalne okoliščine verjetno vseeno uspelo osvojiti državni naslov.

In seveda gre tukaj tudi iskati razloge za vrnitev starega znanca Darka Milaniča, ki je bil v zadnjih dneh bolj kot kdorkoli drug v celotni zgodbi videti kot človek brez enega samega vretenca, kaj šele celotne hrbtenice. Njegove izjave ob vseh aferah in zapletih so po kriteriju absurda konkurirale edinstvenemu Montyju Pythonu, njegovo poslušanje Zahovićevih navodil (pozor, očitno dobrih navodil!) v zaključne četrt ure derbija je bilo kar težko gledati, enako težko je bilo vojaka v službi generala težko gledati tudi v sredo v Ljudskem vrtu, ko mu je nekaj plasti skrbno zalepljenih mask padlo in kot kup nesreče ni vedel, kaj in kako naprej.

Predvsem pa je vrtiljak nadzorovanja vseh in vsega z vso močjo treščil, ko se je njegov nosilni steber močno zamajal znotraj igralskega kadra. Že nekaj časa mi je jasno, zakaj bi bilo v Maribor v danih okoliščinah nesmiselno voziti Benjamina Verbiča ali Massima Codo, ki ju je Zahović preteklo poletje imel na srebrnem pladnju.

Že nekaj časa mi je jasno, zakaj v teh razmerah podobne okrepitve niso bile mogoče in zakaj so vijoličasti od njih bežali. Znam si namreč predstavljati, do kakšnih težav bi prišlo, ko bi resni, zelo dobro plačani nogometaši nekoliko višjega evropskega ranga spoznali, da lahko postanejo Agim Ibraimi.

Mislite si, kar si hočete, toda z izpovedjo makedonskega reprezentanta albanskih korenin je postalo jasno, kako v klubu delujejo nekatere stvari in kako pomembno je, da zaradi teh mehanizmov delovanja krog ostaja čim bolj zaprt. Pri tem zelo pomaga, če je nogometaš kakorkoli zaznamovan in če ga klub (pri čemer se uporaba tega samostalnika zdi absurdna) drži v šahu z vsem tako dobro znanim »peglanjem« katerega od prestopkov.

Kredibilnost Nusmirja Fajića je kljub žalitvam in grožnjam družini v očeh mnogih šokantno nična zaradi nešportnega življenja, spet drugi se bojijo javno spregovoriti (in zagotavljam vam, da ob ugasnjenih mikrofonih s tem nimajo težav), ker so nekoč popili kakšno pivo preveč ali ker so preveč očitno pogledali za kakšno mladenko.

Ibraimi je bil prvi, ki grehov ni imel ne v očeh navijačev ne na način, da bi se lahko bal izsiljevanja, zato je gnojnica začela puščati prav pri njegovi luknji. O tem, koliko je te gnojnice in kako odločilno je vplivala na padanje Maribora, pa si lahko lažejo le še iz tega ali onega razloga povsem zaslepljeni.

Ostalim je kristalno jasno, kaj se je dogajalo in kaj se dogaja. Igralci so na tak ali drugačen način sklenili pakt s hudičem, na tej osi zla pa so bili sicer deležni številnih za slovenske razmere veličastnih ugodnosti, a so na drugi strani izgubili velik del osebne svobode. Morda tega niti niso začutili zaradi uspehov zadnjih letih, ob katerih je bilo Zahoviću vendarle treba zaploskati in ob katerih sem vsakič znova to tudi storil v prvi vrsti.

Ali pa jih ob mastnih denarcih, vsemogočnosti v lokalnem okolju in himnah evropskih pokalov omenjena izguba ni motila. V trenutku, ko uspehov in himen ni bilo več, pa so v vsem obsegu spoznali, da so v podpisanem paktu mogoče grožnje, da so mogoče žalitve na različnih ravneh in da so mogoči tudi »naključni«, pač nekako varnostno »spregledani« obiski navijačev, kakršen je bil tisti, ob katerem se je uprl Ibraimi.

Ob tem pa so spoznali, da nekdo od njih pričakuje, da bodo ob vseh teh dogodkih na čelu s famoznim slačenjem od sebe dali več in postali še boljši igralci, kot so bili kadarkoli. Spoznali so, da bi nekdo z grožnjami in vložki navijaške gnusnosti rad nekje našel kakovost, ki jo je potreboval za boj z Olimpijo in ki je ravno zaradi načina delovanja ni želel kupiti pred začetkom sezone.

Seveda pa je od slabe ekipe dobil in v njej našel vse kaj drugega, kar bi specifičen razplet derbija skoraj zakril, a je danes vendarle še bolj očitno. Os je počila, o tem ni nobenega dvoma. In zelo verjetno se bo nekje v preostalih 180 minutah prvenstva zlomila. Kaj bo potem, pa vedo le vsi tisti, ki si bodo nato morali pogledati v oči in si priznati marsikaj.