franci planinsek - ms Odkrito.si

Franci Planinšek o nadzoru nad sinom in bivši ...

Emi Nikočević Svet24.si

Takšna je druga plat menedžerja Bara

Sanje, duša Petisvet

4 znaki, da gre za čas pred vašo smrtjo

vreme, ohladitev, dež Svet24.si

Velika vremenska sprememba: tako hitro se bo ...

Kimberly Thompson Svet24.si

Beyonce obtožila čarovništva, prisluškovanja ...

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

anela sabanagic 4 Njena.si

Takšna je Bizovičarjeva izbranka mesec dni po ...

Jure Bohorič
Jure Bohorič
0 07.05.2016 12:46:31

Tista naslednja sezona

www.alesfevzer.com
Lahko bi vam ponudil nešteto razlogov, s katerimi bi zlahka utemeljil trditev, da je Olimpija zaklet klub.

Čeprav sem gor rasel kot z nogometom okužen Ljubljančan in čeprav se dobro spomnim tako nekaterih zadnjih sezon zeleno-belih v stari jugoslovanski ligi kot tudi vseh lovorik, ki jih je klub iz prestolnice osvojil v uvodnih letih samostojne Slovenije, pa se je pozneje zgodilo toliko takšnih in drugačnih peripetij, da dvomov preprosto ne more biti. Olimpija je zaklet klub in bizarni zgodovinski dogodki pričajo, da je zakleta na precej zlovešč način.

Kar se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja za ljubljansko mladino začelo kot najlepša mogoča pravljica o uspehu, se je hitro, precej prehitro sprevrglo v pravo nočno moro, ki se je vlekla in vlekla do te mere, da so mladci iz devetdesetih že osiveli "fotri". Ta nočna mora je bila na določen način prisotna tudi v tej sezoni, čeravno je bila slednja vsaj za zdaj še najboljši približek nečemu, kar bi lahko izpodbilo tezo o zakletosti. V dneh pred 119. večnim derbijem so v glavnem vsi naprej metali le tisti derbi iz leta 2001, ko bi zeleno-beli morali premagati Maribor in bi postali prvaki. A ga niso in za Bežigradom so odmevali štajerski napevi. Petnajst let star dogodek je vsekakor vzorčen primer ljubljanske nogometne zakletosti, toda v nogometnem drobovju se skriva še toliko takšnih in drugačnih razlogov, ki so privržence Olimpije pripravili do tega, da so postali čisto pravi mazohisti. Vse je postalo tako bizarno, da so dejansko začeli že skorajda uživati v mučenju samih sebe. No, ali pa so se vsaj obdali s tako debelim ščitom, da ga ni bilo več razočaranja, ki bi jim lahko prišlo do živega.

Dejansko bi lahko našteval v nedogled, lahko bi se spomnil tako vseh zapravljenih priložnosti kot vseh takšnih ali drugačnih nevšečnosti. Lahko bi tudi sam potenciral tisti famozni derbi, na katerem je Barnabas Sztipanovics ušel ljubljanski obrambi in matiral Nihada Pejkovića. Lahko bi omenil tudi zvezdnika, ki naj bi malce pred koncem sezone stopil na "roštilj", lahko bi naštel vse žoge, ki jih je na Dunajsko cesto poslal eden od nogometašev, ko je šel ničkolikokrat "ena na ena" z vratarjem, lahko bi obudil spomin na tisoč in eno teorijo zarote, ki je krožila in o trenerju in o tem in onem nogometašu, lahko bi zašel še v kakšno drugo obdobje in na ogrlico ljubljanske nogometne zakletosti nanizal še nekaj biserov. Recimo "afero Bobi Kreft", ko je slednji zaigral na tekmi, na kateri ni imel pravice nastopa, pa je Olimpija ostala brez točke, ki bi ji na koncu prinesla naslov prvaka. Prav taisti Kreft je v tisti sezoni v predzadnjem krogu na gostovanju pri Mariboru pri rezultatu 0:0 zadel prečko. Če bi mrežo … Pa potem Rastoderjeva leta strahovlade. Olimpija je imela za lastnika bogataša, enega najbogatejših poslovnežev v državi, ki pa ji je denar le posojal. Ob tem je storil tisoč in eno napako in bržčas niti ene prave poteze. Pa se je zgodil še tisti Dunaj, ko bi Olimpija skorajda izločila Austrio in prišla v zadnji krog kvalifikacij za ligo Europa.

Vsakič, ko bi v Ljubljani, kjer so dve desetletji strašili bizarni nogometni liki v podobi Ivana Zidarja, Jurija Schollmayerja, Izeta Rastoderja in njihovih številnih izprijenih podrepnikov, iskra lahko zanetila požar nogometne evforije, se je zgodilo nekaj, kar je poskus zatrlo v kali. Saj ko se je to zgodilo prvič, so se Ljubljančani še tolažili. Saj bo naslednjič. Pa drugič in tretjič so tudi še ostali optimisti. A ko se je okrog zavrtelo desetletje in ko so leta še kar naprej na njihova hrbta nalagala zgolj in samo razočaranje in bolečino, so prej ali slej obupali tudi najbolj čvrsti možje. In ljubljanske ulice je zapolnila huda apatija. Odnos med Ljubljančani in njihovim klubom je postal podoben odnosu nekoč zaljubljenega para. Ko ga je dekle prvič prevaralo, ji je še oprostil. Drugič tudi, tretjič z besedami, da je zadnjič. Potem pa poti nazaj ni bilo več. Saj ne, da jo je nehal ljubiti. Globoko v srcu ve, da bo v popolnosti vedno ljubil le njo, toda svoja čustva je skril v ogrado, ker bolečin ni mogel več prenašati. Saj je še pogledal, kaj počne, a njen vrnjen pogled preprosto ni bil več dovolj, da bi ga spet premamila.

Enaindvajset let pozneje je ljubezen počasi le začela vnovič cveteti. Sprva so ponujeno roko sprave sprejeli le tisti najbolj pogumni, potem se jih je vrnilo nekaj več, zdaj že ogromno. Sicer zelo pozno, a ne prepozno. Če bi Olimpija svojo vojsko navijačev, ki zagotovo obstaja, le vnovič se mora zbobnati skupaj, prebudila že prej, tokratni derbi morda sploh ne bi bil odločujoč. Ker bi bilo vse že odločeno. A nogometaši so na tej s trni posuti poti le prišli do točke, za katero smo bili v Ljubljani številni prepričani, da je ne bo nikdar več. Prebudili so someščane. Pripravili so jih, da spet verjamejo. In to z mislijo, da tokrat res upravičeno. Da tokrat prekletstvo vendarle ne bo več udarilo. Da je bil davek, ki je moral biti – kdo ve, zakaj – tako velik, da je bil že gromozanski, dokončno poplačan. In to z vsemi zamudnimi obrestmi. Da je zdaj končno le prišla tista naslednja sezona. Saj veste, katera. Tista, ki je bila omenjana po vsaki spodleteli znova. Toda zadnji korak bo le treba narediti. Ne bo preprost, a je nujen. Če ga ne bo, potem … No, potem bomo na ljubljansko nogometno ogrlico bizarnosti pač nanizali še en biserček. In potem bodo Ljubljančani iz svojih skrivališč spet prišli le še takrat, ko bo v mesto prišel cirkus.

Značke: olimpija, ljubljana

Članki iz rubrike