Pravzaprav še vedno najboljši strelec letošnje sezone slovenskega prvenstva Olimpijo obožuje, in sicer do te mere, da je bil tej pravljični ljubezni pripravljen dati prednost pred čemerkoli. Romantični zaljubljenec v ljubljanski nogometni ponos ni želel niti slišati o odhodu v tujino in o hitrem zaslužku oziroma je pred tem na vsak način želel zaključiti sezono v zmajevem gnezdu in v malikovanem okolju postati slovenski državni prvak. Razkošen talent in uspešnost na igrišču sta mu sicer ponujala možnost ekspresne selitve na večje ter bolje plačane odre, a sanje, ki jih prestolnica sanja že vse življenje povprečnega absolventa na slovenskih fakultetah, so bile zanj pomembnejše.
Vračanje državne krone v njemu sveto Ljubljano po neskončno dolgih dveh desetletjih je postavil na piedestal, na katerem evri, funti in dolarji niso imeli prostora. Tako je poudarjal ob vsaki priložnosti, tako se je malodane zaklinjal, ko je jeseni govoril z mediji in pihal na duše navijačev. Bilo je prekrasno, bilo je vredno vsega občudovanja, bilo je prelepo, da bi bilo resnično. In glej ga, zlomka, ni bilo. Kot se je izkazalo, še preden se je januarski prestopni rok uspel začeti, je bilo vse skupaj pripovedka za majhne otroke, ki verjamejo tudi v Božička, velikonočnega zajčka in vse sorte traparij iz risank, pravljic ter – kot se za te čase spodobi – računalniških igric. Zgodba o brezpogojni ljubezni in velikanski želji končati začeto delo z velikim zelenim slavjem je povsem nekaj drugega postala približno v času, ki ga hiter avtomobil človeka brez strahu pred policijskimi kaznimi potrebuje za vožnjo do … Basla.
Veliki junak navijačev Olimpije pa ni postal le eden v dolgem nizu mladeničev, ki po vsem svetu čez noč pozabijo na svoje besede in jim je s polno denarnico povsem vseeno za to, kaj so govorili še nekaj dni prej in kako se zaradi tega kdorkoli počuti. Ni postal zgolj eden od tistih, ki dandanašnji svet pač definirajo v večji meri kot zvestoba in čast. Zaljubljenec je šel korak dlje. Ne samo da je s svojim prestopom v Švico ljubljenemu klubu obrnil hrbet v luči spomladanskih prvenstvenih bojev, še vedno vodilna ekipa slovenskega prvenstva se je brez njega za nameček morala znajti v decembrskem zaključku jesenskega dela. Morda je bil res poškodovan, morda ni bil, morda je bil nekje na meji.
V vsakem primeru z blagoslovom malce lakomnega klubskega vodstva ni hotel tvegati, za nobeno ceno si ni želel nakopati fizičnih težav, ki bi mu zaprle švicarska vrata. Medtem ko so se njegovi soigralci trudili in potili v želji prezimiti s čim višjo prednostjo pred rivalskim Mariborom, Šporarju nič ni bilo pomembnejše od zapečatenja zagotovljenega prestopa ter je ob tem v ljubljanskih elitnih lokalih pozno v noč in jutro vnaprej zapravljal obljubljene (hm, morda pa mu res ni šlo za evre, funte in dolarje) franke. Morda ste do danes pozabili, da je Olimpija tedaj s težavami v napadu izgubila nekaj točk, ki na lestvici štejejo popolnoma enako kot vse ostale vključno z izgubljenimi na tokratnem derbiju. Morda ste do danes pozabili, da sta tedanji rahel padec in nevarno približanje Maribora skupaj z zakulisnim dogajanjem postavila pod vprašaj Marijana Pušnika ter ga na koncu tudi stala službe na zeleni klopi. Morda ste do danes pozabili, a v tistih dneh se je začela kalvarija s trenerji ljubljanske ekipe, ki je bila od tedaj dalje še najbolj podobna komediji zmešnjav.
Na mariborski strani je bilo kar nekaj kandidatov, na katerih bi karma lahko potrdila svoj sloves pregovorne prasice, in zdelo se je, da gre za kandidate, ki jim osrednjega položaja pod tovrstnimi žarometi ne more odvzeti nihče. Potem pa je prišel Andraž Pique.
Zaljubljeni Šporar se je v soboto zvečer na zelenici stožiškega stadiona prikazal s tem bremenom in s tem maslom na skrbno urejeni glavi. Če bi moja malenkost navijala za Olimpijo, ga zato tam ne bi želela videti oziroma bi čutila vse kaj drugega kot evforično navdušenje. A če je večina privržencev ljubljanske ekipe čutila drugače, se temu lahko s precej nerazumevanja čudim, nimam pa z vsem skupaj niti najmanjšega problema. Verjetno bi ga imel, če bi bil funkcionar ali navijač Basla, toda to je povsem druga, če ne celo tretja zgodba, v katero se ne želim spuščati. Nobenih težav nisem imel z navijaško majico in z nastopaškim petelinjenjem, pa čeprav je bilo v tako absurdnem nasprotju z decembrskim obnašanjem in s takratnimi potezami. In celo ko je 22-letnik vzel v roke mikrofon ter mi je bilo kristalno jasno, da bo navijače pozdravil in z njimi kakšno zapel, se moja občutja niso spremenila.
Če so Ljubljančani želeli peti skupaj z igralcem, ki je imel možnost peti kot član Olimpije in slovenski prvak, če mu ne bi manjkalo vere v projekt in če je ne bi popihal na prvi avtobus iz mesta, naj pač pojejo. Nato pa se je zgodilo. Namesto enega od dvajsetih napevov, ki poveličujejo ljubljen klub, je Andraž izbral takega, ki ponižuje in žali rivalskega. Najprej je z 'dvignimo roke gor' zgolj dal iztočnico, v drugem refrenu pa se je 'umrl je Maribor' v mikrofon drl tudi sam in dodal, da štajerski klub nikoli ne bo šampion. Lahko bi rekli kakšno o goli absurdnosti besedila, ki prihaja z naslova dve desetletji čakajočih in odhaja na naslov serijskih prvakov. Predvsem pa je treba reči kakšno o popolni neprimernosti, zame celo škandalozni neprimernosti početja mladeniča, ki je s svojim nastopom postal vse, kar preziram pri Gerardu Piqueju kot kralju podobnih gnusnih bedarij. Šel je močno predaleč, šel je nekam, kamor ne bi smel iti nihče, kaj šele popoln življenjski začetnik, ki misli, da je s pogodbo v Baslu prijel boga za …
V nasprotju s prepričanjem nekaterih mi je v dvobojih Maribora in Olimpije po kriteriju kakršnihkoli navijaških čustev vseeno približno tako, kot mi je vseeno, ko se v kriketu pomerita veliki rivalki Šrilanka in Indija. Ravno mi je do najbolj oddaljenega kotička zemeljske oble in nazaj, se mi pa seveda povsem po človeški plati kdaj zgodi, da komu iz tega ali onega razloga kaj privoščim. Priznam, v tokratnem primeru sem razplet sobotnega derbija bolj kot komurkoli privoščil Šporarju. Na mariborski strani je bilo kar nekaj kandidatov, na katerih bi karma lahko potrdila svoj sloves pregovorne prasice, in zdelo se je, da gre za kandidate, ki jim osrednjega položaja pod tovrstnimi žarometi ne more odvzeti nihče. Potem pa je prišel Andraž Pique, Gerard Šporar ali kakorkoli pač hočete.
Potem je prišel človek, ki si je trenutke slave v ekstazi polnih tribun kupil z velikansko neumnostjo, kakršne si pravi športnik ne bi privoščil niti v vročičnih blodnjah. Ni poznal meja dobrega okusa, ko je v slogane, ki popolnoma nesprejemljivi postanejo v trenutku selitve z ustnic navijačev na ustnice takih ali drugačnih aktivnih akterjev nogometnega dogajanja, zavil svoje puščanje Olimpije na cedilu ob prvem vonju slastnejše, dražje čokolade. In četudi bi se kajpak utegnilo zgoditi, da bi Ljubljančani stvari v boju za naslov državnega prvaka obdržali v svojih rokah ter se po dveh desetletjih vendarle zavihteli na prestol, srčno upam, da se je mladenič kaj naučil iz neprecenljivih občutkov, ki mu jih je dal razplet sobotnega obračuna in s katerimi živi v tem trenutku.
Še toliko bolj, ker je do popolnega preobrata prišlo na tako skrajno dramatičen način, s katerim se je prej omenjena gospa še posebej izkazala in s katerim se je mladi napadalec še posebej osmešil. Morda je spoznal, da Maribor ni umrl niti približno, medtem ko je na sredini igrišča z mikrofonom v rokah umrlo nekaj drugega. Ob tem pa naj razmisli, kako bo kot izjemen igralec že jutri v Ljudskem vrtu nosil dres z grbom skupne države na prsih in pričakoval pravo, reprezentance vredno obravnavo s tribun.
