Grožnja nazadovanja in eksodusa

Z zelo dobrimi nastopi v Evropi so svojo blagajno dodobra napolnili, samo v zadnji sezoni se je na njihov račun steklo več kot 12 milijonov evrov in zdelo se je, da bodo še naslednjih nekaj let imeli Štajerci popoln monopol v slovenskem nogometu. Dobro, seveda so dobili Mariborčani v Olimpiji pod vodstvom Milana Mandarića precej resno tekmico, vendar verjemite, da so imeli vijoličasti še vedno vse v svojih rokah. Če bi uspeli svoje karte odigrati pravilno, če ne bi njihov športni direktor Zlatko Zahović povsem nerazumljivo izgubil razsodnosti in vlekel napačne poteze za napačno potezo, bi o Mariboru še vedno govorili v presežnikih.

Namesto tega pa danes govorimo o Mariboru, ki je prej sramota kot ponos Slovenije. Govorimo o klubu, v katerem lahko njegovega športnega direktorja označimo za šerifa, v katerem je strahovlada prava beseda za njegov režim, kjer taisti šerif svoje nogometaše omalovažuje, jih žali na nacionalni in verski osnovi, jim grozi ter jih celo izsiljuje. Vse to pa je le vrh ledene gore, za klub recimo navijajo navijači, ki vdirajo na treninge, klofutajo nogometaše in jih nezadovoljni z izidi po koncu tekem celo slačijo ter jih tako sramotijo in ropajo dostojanstva. Ob tem pa v vodstvu kluba vehementno trdijo, da so navijači srce kluba in da jih bodo vedno zaščitili. Pozor, navijače, ne igralcev.

Vseh takšnih ali drugačnih incidentov, ki so vrgli veliko črno piko na vijoličasti klub, je bilo samo v tej sezoni ogromno, in če k temu dodamo še za Maribor precej slabe rezultate, potem lahko hitro pridemo do ugotovitve, da se Štajerci na večni derbi, ki bi lahko dodobra stresel temelje kluba, odpravljajo z vse prej kot lepo popotnico. Težko je verjeti, da se lahko nogometaši ob vseh dramah okrog Ljudskega vrta osredotočijo samo na nogomet, ko pa jih je lahko v tem trenutku upravičeno strah celo za svoje zdravje. A štajerski navijači od svojih nogometašev ne samo da želijo, temveč celo zahtevajo, da pozabijo na vse zunanje dejavnike in danes v Ljubljani zmagajo. Viole so dale to jasno vedeti po tekmi s Koprom, ko niso samo slekle igralcev, temveč so jim celo zagrozile, da boljše, da se s Stožic ne vračajo brez treh osvojenih točk.

Vsekakor je Maribor na današnji tekmi na prelomnici, verjetno celo največji, odkar je v "fotelj", namenjen športnemu direktorju, sedel Zahović. Če bodo vijoličasti zmagali in na koncu slavili naslov prvaka, se lahko morebiti še nekako rešijo. Vsaj pri navijačih – ne govorim samo o Violah, temveč o vseh navijačih Maribora –, ki bodo v primeru štirinajste zvezdice zagotovo pozabili na vse afere v letošnji sezoni in Zahovića vnovič postavili na piedestal, s katerega je pri večini privržencev vijoličastih – če odvzamem Viole – vseeno padel. Športni direktor bi v tem primeru dobil tudi nekakšno zadoščenje, znova bi se lahko tolkel po prsih in ponosno govoril, da je imel prav, ko ni želel pripeljati Benjamina Verbiča, Massima Code in še koga, kar mu je bilo očitano. Trdil bi, da je vedno vedel, da je to moštvo sposobno osvojiti naslov, četudi so mnogi, ne samo navijači, temveč tudi nogometni strokovnjaki, na ves glas trobili, da Maribor nujno potrebuje spremembe in da se mora zahvaliti nekaterim staroselcem. V primeru osvojitve naslova bi se ves hrup okrog štajerskega ponosa zagotovo stišal, težko pa bi se tudi zgodilo, da bi Zahović ali katerikoli izmed uprave vijoličastih odstopil, ne glede na vse pritiske.

Če pa rekorderji po številu naslovov ne bodo osvojili naslova prvaka in če bodo morebiti še izgubili na današnjem derbiju, potem bi se lahko zgodil tisti prej omenjeni potres, ki bi klub stresel vse do temeljev. Že res, da so vsi ves čas ponavljali, da se bo prej ali slej zgodilo, da bo Maribor nekoč prekinil prevlado v slovenskem nogometnem prostoru in da bo prišlo leto, ko vijoličasti ne bodo prvaki, toda nihče si ni mislil, da bo letos to leto. Ne po tem, ko so sezono nazaj igrali v ligi prvakov, ko jim je v klubsko blagajno kapnilo toliko denarja, da bi lahko pokupili polovico lige, če bi hoteli. Če Štajerci ne bodo osvojili naslova državnih prvakov, se bodo skorajda brez dvoma začeli protesti tudi proti upravi kluba in proti glavnemu krivcu za nastali položaj – saj veste, tistemu, ki poleti ni dovolj dobro okrepil moštva, ki v več primerih ni znal krotiti svojega ega, ki je nagnal najboljšega mariborskega nogometaša in ki ne nazadnje ni znal primerno zaščititi svojih igralcev. Hkrati se bo Maribor znašel v nezavidljivem položaju, kajti težko je verjeti, da se bodo nogometaši, ki bi pomenili okrepitve v pravem pomenu besede, odločali za prihod v klub, ki tako ravna s svojimi igralci, za nameček pa ni niti državni prvak, jasno pa je, da obstoječi kader brez okrepitev ni več dovolj kakovosten za sam vrh.

Navsezadnje bi se lahko v Ljudskem vrtu, če se nekaj ne bo hitro in korenito spremenilo, zgodil tudi pravi eksodus nogometašev. Le vprašanje časa je namreč, kdaj bo naslednjemu igralcu (ali več njim) počilo, tako kot je počilo Agimu Ibraimiju ob nevzdržnih razmerah in žaljivkah, ki se – vsaj če gre soditi po zgodovini – ob živčnem in nezadovoljnem športnem direktorju ne bodo končale. Po zagotavljanju odvetnikov mariborski nogometaši ne bi smeli imeti prevelikih težav pri prekinitvah pogodb na škodo Maribora, vemo pa, kaj lahko takšne stvari potegnejo za seboj …