Sprijaznimo se, vsi smo ostudni rasisti

Če ne veste, je to sramota. Morda sramota za vas, ker ste verjetno za vse skupaj v zvezi z njim kdaj kje slišali, a je šlo mimo vaših centrov za trajno shranjevanje informacij, kot da ne bi bilo nič takega. S precej večjo gotovostjo pa lahko trdim, da je sramota zame in za vse, s katerimi si delim poklicni ceh. Za vse skupaj na slovenski medijski sceni zato, ker smo več kot očitno naredili precej premalo, da bi ime, priimek, vlogo in dejanje omenjenega gospoda iz mesta angelov poznali vsi slovenski spremljevalci športa ter po možnosti tudi tisti prebivalci naše dežele, ki se za dogmo višje, hitreje, močneje sploh ne zmenijo. Zame pa še posebej, ker zdaj pred vami pametujem le po zaslugi vedno priročnega strica Googla. Pred njegovo velikodušno pomočjo sem vedel, da je nekdo nekdaj nekje naredil nekaj takega, a sem temu očitno posvetil precej manj pozornosti kot kakšni navidezno atraktivni neumnosti z veliko stopnjo spektakla ali zgolj z velikimi prsmi. Imena današnjega 81-letnika se tako sam od sebe ne bi spomnil niti za rešitev življenja, kot se ne bi spomnil niti podrobnosti zgodbe, ki bi jo morali do potankosti učiti na vseh ravneh takega ali drugačnega izobraževanja.

Te podrobnosti pravijo, da se je zgodilo pred skoraj natanko dvema letoma. Sterling je bil tedaj lastnik moštva v ligi NBA, Los Angeles Clippersov, ko ga je neki obskurni ultrarumeni portal obtožil rasističnega zasebnega pogovora s prijateljico. Da, prav ste prebrali, zasebnega pogovora s prijateljico, za nameček starega skoraj leto dni. "Lahko spiš s črnimi ljudmi, lahko jih pripelješ v hišo, lahko delaš karkoli drugega. Prosim te le, da jih ne voziš na tekme," je dejal očitno starejši moški na posnetku, na katerem je bilo o dejanskem avtorju opazk izredno težko sklepati, glas in vsebino je bilo z milijonarskim poslovnežem sprva mogoče povezati le z nekaj domišljije, vse skupaj pa bi bilo zlahka mogoče razumeti zgolj kot šalo v varnem zavetju toplega doma.

A če mislite, da so ZDA ob tem odmahnile z roko, se, kot ste lahko uganili iz do zdaj zapisanega, hudičevo motite. Pod vodstvom medijev se je začela pravcata gonja, in ko je posnetek dobil obrise istovetnosti, je ta gonja skokovito pridobivala intenzivnost. Oglasili so se politiki na vseh stopnjah, ekipo so zapuščali ugledni sponzorji, k najostrejšim ukrepom so pozivali zvezdniki ameriške estrade. Njihov pritisk je bil neznosen, njihove zahteve neverjetno glasne, medijski prostor pa je bil z vsem tem in lastno produkcijo najglasnejših klicev po najbolj rigoroznih ukrepih preplavljen do te mere, da je bila zadeva videti kot nekaj najpomembnejšega na svetu.

Zelo dobro vem, kaj počnete zdaj. Nastope politikov povezujete s številom temnopoltih volivcev, za katere se vedno izplača potruditi. Odpovedi pokroviteljev povezujete s številom temnopoltih strank, za katere velja nekaj podobnega. Združenim državam Amerike pa ob tem očitate celo kopico starih in novih grehov na vseh mogočih področjih ter si jih zaradi tega ne želite postaviti za vzor niti v najbolj norih sanjah. In popolnoma enako boste naredili, ko vam povem, kaj se je z gospodom zgodilo, ko je njegov prestopek pristal v obravnavi pristojnih komisij najmočnejše košarkarske lige na svetu.

Torej ko vam povem, da so odgovorni z dosmrtno prepovedjo delovanja v NBA močno presegli vsa pričakovanja in celo najbolj nerealne napovedi ter pozive tako medijev kot prej omenjenih posameznikov. Ni dvoma, zdaj razmišljate o številu temnopoltih košarkarjev v ligi, njihovih pričakovanj in še čem podobnem. Toda naj vam ob tem še povem, kaj počnete v resnici. Iščete izgovore. Zelo verjetno drži večina vaših argumentov, z marsikaterimi ste gotovo celo zadeli žebljico na glavico. Toda še vedno ne počnete nič več in nič manj, kot iščete izgovore. Brez panike, tudi jaz jih, tudi jaz bi vse skupaj rad zapakiral v nekaj stereotipno ameriškega, da bi se s tem počutil bolje. Ne za vas ne zame pa to ni nič novega, saj v domačem okolju zelo pridno iščemo izgovore in strahopetno bližnjico do boljšega počutja že ves teden.

Sem pozval k odstopu Marka Nikolića? Nisem. Zakaj ne? Ker se mi preprosto ni ljubilo izpostavljati in se nisem hotel ne metati na zobe ne dajati vanje. Ker bi mi bilo neprijetno ga po tem kdaj srečati, ker se morda malce bojim navijačev njegovega kluba, ker se mi Blessing Eleke ni zdel posebej prizadet in ker imam nekje v malih možganih občutek, da bo pač šlo mimo in bo vse v redu. Z drugimi besedami, ker sem smrdljivi konformist v skrajno konformistični Sloveniji, v kateri, da bi bila mera polna, nikoli ne bi dobil omembe vredne podpore z vaše (kdorkoli že ste) strani. Tako je vi ne bi dobili z moje. Sem pozval k odstopu Zlatka Zahovića? Mar sploh potrebujete odgovor? Naj bo, nisem. Pri čemer je na tem mestu povsem nepomembno, da se mi njegov prestopek zdi še občutno hujši.

Njemu bi pred oči stopil še malce težje, v mariborskem okolju se še manj želim zameriti do te mere, morda se me je ironično celo dovolj dotaknila kombinacija strahovlade oblasti in vladavine ulice, proti kateri si ne upam protestirati. Tudi Ibraimi bo že nekako, si mislim, in nekje v ozadju se mi verjetno v podzavest prikrade tudi misel, da je v življenju zaslužil dovolj denarja za prenašanje marsičesa. Kot si v najboljšem primeru mislite vi in kot se malce prej ali malce pozneje prikrade vam, ki ste prav tako našli vsak svoj razlog bodisi za tiho podporo bodisi za premalo glasno nasprotovanje nedopustnemu. Fuj. Vsi smo fuj. In zaradi tistih izgovorov se morda počutimo bolje, v resnici pa bi se morali gabiti sami sebi in drug drugemu.

Vsi smo namreč rasisti, zgražanja vredni ostudni rasisti. S tem se moramo sprijazniti in od tega ne moremo zbežati. Morda nas je sicer kar nekaj takih, ki se na temnopoltega nogometaša ne bi nikoli zadrli kot na črnega idiota in ki nogometašu islamske veroizpovedi ne bi nikoli pisali, da zaradi njegovega klanjanja umirajo ljudje in da je njegova mera smrt. Mimogrede, nikogar tudi ni bilo dovolj v hlačah, da bi Zahoviča na skoraj uro dolgi tiskovni konferenci vprašal, ali je naredil tipkarsko napako in mislil vera (kar je grozno že samo po sebi) ali pa je dejansko želel napisati mera ter je s tem (če morda niste vedeli) v povezavi s klanjanjem in mrtvimi svojemu dopisovalcu kar neposredno grozil s smrtjo. Še enkrat, verjetno nas ne manjka takih, ki bi se tako grobim izpadom nestrpnosti zlahka izognili ne glede na okoliščine, a smo še vedno dovolj rasisti, da se nam ne zdi vredno za vsako ceno boriti proti tem, ki kaj takega zlahka zavpijejo ali natipkajo. Ne politikom, ne gospodarstvenikom, ne estradnikom, ne medijem. Ne zdi se nam dovolj grozno, koža se nam ne naježi v dovolj veliki meri, ni nam dovolj slabo in se nam premalo spakuje po gnilem.

Če bi se nam, bi se dvignili, spodbujali drug drugega, črpali iz idej somišljenikov, rasli iz ure v uro in na krilih neustavljive želje po iztrebljanju nečistih dejanj šli do konca. Tako kot so šli v tistem kalifornijskem primeru, ki ste ga do te točke ponovno skoraj pozabili ali pa ste si v zvezi z njim vsaj že izbrali najljubši izgovor. Jaz sem si vsekakor ga. In to kljub temu, da bolje kot kadarkoli vem, kako kratka pot je od carja do šiptarja, od okrepitve do črnuha, od novinarja do čefurja ali od česarkoli pač ste vi do kakršnekoli pač oznake, s katero bo prej ali slej nekdo v nečimrn obraz pljunil vam.