Vnovič se je vse skupaj pokazalo včeraj, ko so Mariborčani podpisali dokončno kapitulacijo, ko so izobesili belo zastavo in prepustili naslov državnega prvaka večnim tekmecem. Še v soboto zvečer je kazalo, da se bodo vijoličasti znova nekako izvlekli, da so Zlatko Zahović in njegovi sodelavci mačke, vsaj po kitajskem horoskopu. Saj veste, mačke z devetimi življenji, ki se bodo vnovič izvlekle z le nekaj praskami. A tokrat glavna junakinja teh vrstic, gospodična Karma, tega ni dovolila. Karma, bog, neka povsem tretja višja sila, kdorkoli že – izberite sami – je tokrat poskrbel(a) za kazen. Pravično, pravijo mnogi. Upanje, ki je bilo Mariborčanom v soboto na Stožicah dano, jim je bilo včeraj v Ljudskem vrtu s klofuto odvzeto. Klofuto, ki je bolela in odmevala vsaj tako kot tista, ki jo je navijač Maribora pred tedni na treningu, na katerega so vdrle Viole, podelil Amirju Derviševiću.
Da ne bo pomote. Seveda vem, da ima Maribor še vedno teoretične možnosti za ubranitev naslova. Tudi če tega ne bi vedel, je za to, da se teh stvari ne pozabi, poskrbel Darko Milanič neposredno po tekmi, kajti njegove prve besede po skorajda sramotnem porazu z Rudarjem so bile usmerjene prav v te vode. Da dirka še ni končana, da ni še vse izgubljeno, je razlagal primorski strateg, ki je, tega smo zdaj pri njem že navajeni, znova videl neko povsem drugo tekmo kot vsi ostali. Vsaj tako gre razbrati po njegovih izjavah, med katerimi je recimo izjavil, da si Maribor v Ljudskem vrtu ni zaslužil tega, kar se mu je zgodilo. Vendar čeprav Milanič trdi, da si še vedno aktualni državni prvaki padca v grob, ki so si ga sami kopali celotno sezono in ki so ga Knapi samo do konca izkopali, niso zaslužili, je resnica seveda povsem drugačna. Maribor je na koncu dobil tisto, za kar je prosil celotno sezono, sicer neokusne in povsem neprimerne besede Andraža Šporarja so se na koncu vseeno izkazale kot preroške, šampionski Maribor, ki smo ga poznali v zadnjih sezonah, je z včerajšnjo predstavo pod Kalvarijo zares umrl …
Kdaj točno bo pogreb, še ni znano. Morda že to soboto, morda naslednjo. Ni pomembno. Pomembnejše je, da v vijoličastem taboru poskušajo čim prej ugotoviti, zakaj je prišlo do takšnega razpada sistema na vseh področjih delovanja kluba. Le z nalivanjem čistega vina bodo lahko prišli do rešitve, do načina, da se vnovič iz oskubljenih piščancev – kot se je nekdo slikovito izrazil po aferi s slačenjem dresov – prelevijo v mistične fenikse in vstanejo iz pepela. Treba si bo nehati zatiskati oči in poiskati krivce. Uperiti prste v njih. In jih pozvati k odgovornosti. Glavnega krivca ni težko najti. Ve se, kdo je alfa in omega štajerskega ponosa, kdo vleče vse poteze. Kdo je tisti, ki je z vulgarnimi in sramotnimi besedami iz kluba v najpomembnejšem trenutku sezone nagnal najboljšega posameznika v moštvu, kdo se je ob sramotnem vdoru navijačev na trening in njihovem podeljevanju klofut nogometašem odločil, da podpre privržence in tako posredno diskreditira igralce. Obenem je s tem nogometašem pokazal, kako (malo) jih ceni, navijačem pa dal vetra v hrbet ob tistih neprijetnih scenah, ki so sledile nekaj dni pozneje, ko so navijači po tekmi s Koprom slačili igralce. Taisti človek ima na svoji glavi precej masla tudi ob nelogičnih in nespametnih kadrovskih odločitvah, s katerimi je podrl marsikaj, kar je s potrpljenjem gradil dolga leta. Če pustimo ob strani trmo, zaradi katere ni želel razvozlati z evropskimi denarci polnega mošnjička in ekipe okrepiti z vrhunskimi okrepitvami, ki so se Mariboru same nudile (berite Benjamin Verbič, Massimo Coda), in se osredotočimo samo na poteze, ki jih je vlekel med sezono, mu lahko brez težav podelimo negativno oceno že samo zaradi ene odločitve. Tiste, ob kateri je Krunoslava Jurčića, pod katerim so vijoličasti igrali prepričljivo najlepši nogomet v zadnjih letih in s katerim bi se – to trdim – veselili štirinajstega naslova državnih prvakov, zamenjal z Darkom Milaničem, pod katerim so Štajerci znova naredili nekaj korakov nazaj v vseh pogledih.
Glede na to, da je moral hrvaški strokovnjak kot gumb na pretesni srajci odfrčati ob skorajda prvem spodrsljaju, bi bilo logično pričakovati, da bo Milanič, ki je z izjemo derbija – na katerem pa gredo zasluge za zmago predvsem nogometašem, ne toliko trenerju, ki je roko na srce s svojimi paničnimi menjavami in metanjem napadalcev v igro pokazal vse kaj drugega kot vero v svoje moštvo – uspel "zafurati" čisto vse priložnosti za bodisi približanje Olimpiji bodisi zavzetje prvega mesta, včeraj pa še priložnost za ohranitev realnih možnosti za naslov, odletel najpozneje ob koncu sezone. A poznavajoč ustroj mariborskega kluba, v katerem lahko delujejo le ljudje, ki so povsem pogodu velikemu šefu, je kaj takšnega malo verjetno.
Tako kot je malo verjetno, da bo uprava kluba, ki bi morala biti vsaj na papirju nad "velikim šefom", končno spregledala in ugotovila, da je Maribor postal talec enega človeka, ki si je s strahovlado povsem podredil vse pod Kalvarijo. Veliko bolj verjeten je scenarij, ob katerem si bodo ob koncu maja v Ljudskem vrtu znova metali pesek v oči in grešnega kozla (ali več njih) za slabo sezono – vse razen osvojenega naslova državnih prvakov po sezoni, v kateri si igral v ligi prvakov in na svoj račun prejel več kot 12 milijonov evrov, pač ne more biti označeno drugače – našli v kakšnem igralcu, s katerim se bodo na koncu sezone razšli, ali pa bodo morda uresničili eno izmed številnih groženj in ga poslali v B-ekipo, sami pa bodo nadaljevali v enakem ritmu. Športni direktor Zlatko Zahović je namreč že večkrat dokazal, da spreminjanju zakonov, ki vladajo v Mariboru, ni naklonjen in da filozofije ter mentalitete ne misli spreminjati. In mu je verjetno glede na podporo v vodstvu kluba niti ne bo treba. A s tem vijoličasti tvegajo, da bodo v naslednjo sezono vstopili takšni, kot bodo to zaključili – kot oskubljeni piščanci.
