Bratranca imamo vsi, jajca malokdo

Ko se je v Sloveniji (najprej na severovzhodu in nato tudi drugod) začel prijemati naziv bratranec od golmana, ki bi ga v lepšo slovenščino kajpak lahko prevedli vratarjev bratranec, sem bil odkrito navdušen. Izvirnega avtorja poimenovanja veterana v vratih Maribora Jasmina Handanovića ne poznam in dopuščam tudi možnost, da gre za eno tistih idej, pri katerih pravega izvora ne pozna nihče oziroma zanj obstaja nekaj različnih, logično nasprotujočih si teorij.

Če bi ga poznal, pa bi mu zaploskal tedaj, ko je bila zadeva najbolj aktualna, in bi mu ploskal še danes. Na eni strani zato, ker gre za resnično bistroumno domislico, ki jo neznanemu junaku iskreno zavidam. In na drugi strani zato, ker je v trenutkih nastanka, širjenja in uveljavljanja bila povsem na mestu. Z ravno prav pikrosti in z veliko mero inteligence se je sprehajala po meji žaljivosti in odlično opisovala razmerje med omenjenim čuvajem mreže in enim največjih mojstrov tega poklica na stari celini, vratarjem milanskega Interja Samirjem. Jasno, Samirjem z enakim priimkom.

Če je bil sin drugega brata iste družine v lanski sezoni na podobnem vratarskem piedestalu kot v tem trenutku, morda celo še na nekoliko višjem, je bil v primerjavi z njim njegov bratranec resnično v nekem drugem svetu, ki ga je slavna oznaka z vso svojo genialnostjo opisovala bolje kot vsi mogoči neskončni traktati. Če je bil Samir vratar v pravem pomenu te besede, pogosto celo Vratar z veliko začetnico, Jasmin preprosto ni mogel biti nič drugega kot bratranec od golmana. Zdelo se je, da ga na stara nogometna leta zapušča fizična pripravljenost, da so posledično njegove reakcije (pre)počasne in da ga prehiteva celo raven nogometa v slovenski ligi, kaj šele na mednarodni sceni.

Napake so si podajale roke, nekatere med njimi so bile celo na meji grotesknosti in občasno je bila povsem realna ocena, da bi klub strmo naraščajočega slovesa, kakršen je Maribor, v svojih vratih moral imeti drugačnega, bolj zanesljivega človeka. Ne, nikakor ni šlo zgolj za škodoželjnost in privoščljivost, kaj šele za hudobijo. Jasmina je bilo na njegovi najnižji točki mogoče videti le na tak način in bil bi največji hinavec v zgodovini, če bi se od tega želel ograditi. Povsem sem se strinjal z večino kritik, nisem bežal od približevanja meji preostrega in nisem niti trenil z očesom, ko je bilo domiseln vzdevek treba ponesti (pač po mojih močeh in zmožnostih) prek meja Slovenije.

Mi je žal? Nikakor. Sem ravnal pravilno? Popolnoma. Sem komurkoli naredil krivico? Niti najmanjše. Pravzaprav bi bil krivičen v primeru, če pred začetkom letošnje evropske sezone starejšega od bratrancev Handanović ne bi izpostavil kot potencialno ene od najšibkejših točk vijoličastega moštva. Glede na prejšnje tekmovalno obdobje je bilo tako razmišljanje edino logično in nihče me ne bo prepričal, da ga vsaj v določeni meri z menoj ter z ogromnim številom enako mislečih niso delili tudi vodilni možje kluba. Navsezadnje je bil Matko Obradović v prejšnji sezoni eden najboljših, če ne kar najboljši vratar slovenske lige in njegov prihod v Ljudski vrt nikakor ni bil le naložba za prihodnost, temveč tudi varovalka v primeru nadaljevanja niza napak.

O tem sem trdno prepričan in od tega ne odstopam, toda hkrati sem pripravljen z vsem navdušenjem tega sveta ovrednotiti trenutno dogajanje oziroma dogajanje v celotnem dosedanjem delu tekmovalnega obdobja z oznako 2014/15. Zaradi njega oznake iz lanske sezone niso nič manj na mestu, napake niso nič manjše in vse, kar je bilo povedano, ne drži nič manj. No, vse razen ene zadeve. Kdor je napovedal, da je Jasmin prišel do ciljne črte svojega poklicnega udejstvovanja in da zanj ni več poti nazaj, je ustrelil povsem mimo in je danes edini, ki se mora posuti s pepelom. V bistvu z ogromno količino pepela, saj aktualno stanje precej več kot zgolj nasprotuje taki prognozi. Iz nje se norčuje in njene avtorje smeši.

Ne gre le za obranjeno enajstmetrovko, o kateri govori vsa Slovenija in o kateri je veliko slišati tudi širše. Enajstmetrovka je pač enajstmetrovka in uspeh vratarja ob najstrožji kazni je ne glede na (ne)kakovost strela nekaj posebnega. Toda v Jasminovem primeru gre le za vrh ledene gore oziroma za jagodo na vrhu smetane, pa naj kot merilo vzamemo zgolj sredino tekmo ali dobre štiri mesece zgodovinske sezone. Nikar ne pozabimo, da je izjemno težaven dvoboj z Edenom Hazardom slovenski čuvaj mreže dobil že nekaj minut pred enajstmetrovko, ko je belgijski virtuoz stekel sam proti vratom slovenskih prvakov, a ob bliskoviti reakciji in skorajda popolno zaprtem kotu ni imel pravih možnosti za to, da bi spravil žogo mimo panterja v rokavicah.

Predvsem pa nikar ne pozabimo, da se Jasmin ni podpisal zgolj pod največjo točko v zgodovini slovenskega klubskega nogometa, temveč v podobno veliki (celo ogromni) meri tudi pod še dva velikanska letošnja uspeha. Tistega, zaradi katerega v Ljudskem vrtu sploh gledamo tekme lige prvakov; vedeti je namreč treba, da je imel Celtic v sodniškem podaljšku povratne tekme sklepnega kroga kvalifikacij izjemno priložnost za izenačenje ter se je pod nosom obrisal prav zaradi Handanovića. In tistega prvega pred domačimi gledalci, ko je bil ob remiju 1:1 s Sportingom enoglasno izbran za najboljšega igralca tekme. Če k temu dodamo še nekaj odličnih predstav in popolno odsotnost omembe vredne napake, pa je slika popolna.

Samirjev pritisk na bratranca je bil pravzaprav dvojen. Dokler je bil Jasmin član slovenske izbrane vrste, so mu ta status mnogi oporekali z besedami, da ga je deležen zgolj zaradi družinskih vezi. O tistem drugem pritisku stalne in tako zelo pogosto zbadljive (če uporabim zelo blag izraz) primerjave, pa sem tako ali tako povedal že zelo veliko. In v takem položaju je vratar Maribora pokazal, kakšen športnik in kakšen mož je. Bratrance imamo vsi, pri čemer mislim tako na dejanske sorodnike te vrste kot na družinske člane, sodelavce, prijatelje ali znance, za katere je beseda bratranec zgolj prispodoba. Vsi imamo nekoga, ki je v očeh mnogih za naš status zaslužen bolj kot mi sami, in vsi imamo nekoga, ki ga postavljajo nad nas in s katerim nas primerjajo z vsaj malce zaničevalnim tonom.

A naj imajo prav ali ne, le malo nas ima toliko poguma, toliko volje in toliko odločnosti, kolikor jih premore mariborski heroj in kolikor jih je to poletje ter jesen pokazal celotnemu svetu. Ko je bil na najnižji točki in ko mu je bilo najtežje, je našel morje mirnosti, našel je goro vere vase in našel je junaško željo sebi ter drugim dokazati marsikaj. Radikalno je izboljšal svojo fizično pripravljenost, nezanesljivost zamenjal z veličastno zbranostjo in precej več kot zgolj stopil iz sence, precej več kot zgolj pobegnil od slavnega vzdevka. Ne glede na nadaljevanje sezone si za to zasluži poklon do tal. Zasluži si enega najglobljih, kar sem jih kadarkoli namenil komurkoli.