To so glavni poudarki sinočnjega stika vseh takih in drugačnih akterjev današnjega obračuna z lvivskim stadionom, ki je zagotovo – in to upravičeno – še okrepil slovensko samozavest. V vlogi njene protiuteži pa vidimo le enega mladeniča.
Neki drugi mladenič Vadim je varnostnik na stadionu in si je včeraj drznil pristopiti s ponižnim vprašanjem. Pojasnil je, da zbira kovance, in povprašal, ali imamo kakšen evrski kovanec s slovenskimi motivi.
Naletel je na popolno pripravljenost pobrskati po vedno prepolnem mošnjičku z drobižem, nekaj malenkosti se je našlo, za nameček pa je imel mladenič to srečo, da vaš poročevalec iz Ukrajine spada med izrazito nevestne pospravljavce denarnice.
Tako je dobil hrvaško kuno s poletnega dopusta, češko krono z družinskega izleta in nekaj zdaj že pokojnih litovskih kovancev, ki so v mošnjičku seveda ostali po kvalifikacijskem službenem gostovanju.
Vadim je bil ves iz sebe od sreče in hvaležnosti, se odmaknil nekaj korakov, a se kmalu vrnil in prišepnil: "Ker ste tako prijazni, vam moram nekaj povedati. Seveda z vsem srcem navijam za Ukrajino in upam, da bo moja reprezentanca zmagala z 1:0 ali 2:0. Toda če sem povsem iskren, se bojim, da smo kot narod preveč obremenjeni tako s številnimi neuspehi v dodatnih kvalifikacijah kot še posebej s tistim slavnim porazom s Slovenijo leta 1999. Bojim se, da naša reprezentanca pritiska te obremenjenosti ne bo zdržala," je dejal zbiralec kovancev in s stališča navadnega smrtnika zelo dobro opisal stanje, ki je bilo na neki povsem drugi ravni tako zelo očitno ob sinočnjem spremljanju treningov obeh reprezentanc in tiskovnih konferenc šefov obeh strokovnih štabov ter Milivoja Novakovića na slovenski strani in Jevhena Konopljanke na ukrajinski.
MIRNO, POTRPEŽLJIVO, PREUDARNO
Govorili so o maščevanju, govorili so o sovražni nastrojenosti in šele na tej točki smo zares dojeli, kako močna je še vedno grenkoba v glavah tistih, ki so snežni polom domače izbrane vrste pred 16 leti videli od blizu in ki ga nikoli niso preboleli.
"Veste, za soboto je napovedanih deset stopinj in ob oblačnem vremenu snega zagotovo ne bo. Kako to komentirate?" je eden od ukrajinskih novinarjev dosegel vrhunec in še enkrat dobil odgovor: "Ne zamerite mi, toda res se ne bi ukvarjal s tem. To je tako zelo daleč, spremenil se je nogomet, zamenjalo se je več generacij igralcev, vse je drugačno. Primerjave nimajo nobenega smisla."
Katanec je bil ob tem tako miren, potrpežljiv in preudaren, da bi mu bilo treba stoje zaploskati, in je v vseh pogledih dokončal transformacijo, ki mu je uspela v zadnjem mesecu in s katero je povsem spremenil (ne da bi se hvalili, a nekaj takega smo ves čas predvidevali) ozračje tako v reprezentanci kot še posebej okoli nje. Tak je bil tudi njegov sinočnji odnos do slovenskih novinarjev in slovenskih vprašanj, pri čemer ni manjkalo nasmehov, umirjenih pojasnil in celo simpatičnih, nikakor ne pikrih šal.
Odrezavost, nepotrpežljivost, zadirčnost in podobne lastnosti so odšle neznano kam, prevladovali so pozitivni pogledi in optimizem. "Celo če bomo povsem ponovili predstavo iz Švice, se nam zagotovo ne bo ponovilo tisto, kar se nam je zgodilo tam. To se v nogometu pač zgodi, ob ponovitvi take predstave pa Ukrajina nikakor ne bi mogla biti mirna," je med drugim dejal slovenski selektor.
Simpatično se je odzval tudi na ukrajinska vprašanja v zvezi s tem, ali je Borut Pahor (tedaj predsednik vlade in danes predsednik države) ponovno obljubil kaj podobnega kot leta 2009, ko je po zmagi nad Rusijo igralcem očistil nogometne čevlje.
"Nimam tega podatka, a moram priznati, da nisem dobro spremljal in je povsem mogoče tudi, da mi je kakšna obljuba ušla," je poudaril, medtem ko je na bolj resna in bolj relevantna vprašanja vedno znova poudarjal dobro pripravljenost svoje ekipe, nevarnost ukrajinske in klasični izločilni obračun s pregovornimi možnostmi 50:50.
GROŽNJE Z ZLOVEŠČIM PRIZVOKOM
"Mislimo, da vemo, kako se zadeve lotiti, in to bomo poskusili narediti. Ukrajinci bodo nevarni in čestitali jim bomo, če bodo na koncu uspešnejši, toda to zadnje ne bo lahko," je večkrat poudaril in ob vsem videnem, slišanem ter doživetem se nismo mogli (in tudi ne hoteli) znebiti občutka, da ima prav. Sploh ob dejstvu, kako zelo se ukrajinski mediji vračajo v preteklost in kakšen neznosen pritisk ustvarjajo na svojo reprezentanco.
Domači selektor Mihajlo Fomenko ga je ob svojem nastopu sicer skušal razbremeniti s precej obrabljenimi puhlicami in o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, toda pri tem ni bil ne prepričljiv ne uspešen. Zraven pa vidno nervozen, nenavadno mrk in tih. Ne, nikakor ni bil videti kot nekdo, ki bi z dvignjenim pogledom točno vedel, kaj počne, in ki bi to znal prenašati na svojo ekipo.
"S Samirjem Handanovićem imava neporavnane račune, to moram urediti," se je spomnil klubske obranjene enajstmetrovke pred natanko letom dni. In v nasprotju s selektorjem mu je treba priznati, da je bil prepričljiv. Zvezdnikovi kratki odgovori, nagajiv ton, muzanje in samozavestno žarenje so bili s slovenskega zornega kota videti precej neugodno, kot tudi njegovo zagotovilo: "Leta 1999 se sploh še nisem zanimal za nogomet, jaz nimam nič s tem."
