Velikonočni otoki ne obstajajo, pa čeprav vas o nasprotnem želijo prepričati celo mnogi med tistimi, ki bi geografijo morali poznati bolje. Obstaja Velikonočni otok, samoten kos zemlje, od katerega v Tihi ocean štrli le nekaj malce večjih čeri, ki jih s kakim drugim izrazom ni mogoče označiti niti v najbolj norih sanjah. To ni arhipelag v slogu Havajev ali Francoske Polinezije, to je vulkanski otoški osamelec, ki ravno zaradi tega velja za najbolj od boga pozabljeno zaplato našega planeta.
Slednji tako kot sam Velikonočni otok v političnem smislu pripada Čilu, precej mačehovski odnos sicer najbolj razvite južnoameriške države pa odmaknjenost že tako ali tako neskončno odmaknjenega ozemlja z velikostjo zgolj dobrih 163 kvadratnih kilometrov (za primerjavo, majcena Slovenija jih premore približno 20 tisoč) še povečuje.
Razmere so se po padcu vojaškega režima leta 1989 in s skokovitim napredkom države sicer izboljšale, toda verjetno vam dovolj pove že podatek, da Rapa Nui nima niti lokalne samouprave, kaj šele kakršnekoli oblike avtonomije. S 4000 kilometri oceanske oddaljenosti od matice v vsej absurdnosti te ureditve otok na lokalni ravni upravljajo oblasti celinskega mesta Valparaiso, s čimer se domačini nikakor ne morejo sprijazniti.
NE RAGBI IN NE KANUJI
Turizem cveti (kolikor je to glede na oddaljenost pač mogoče) prav po zaslugi lokalne kulture oziroma njenih prednikov, ki so po celotnem otoku postavili svetovno slavne kipe, nekakšne mokre sanje vsakega pravega popotnika. A nacionalni park je v popolni lasti čilske države in ves zaslužen denar odhaja na celino, lokalnemu prebivalstvu ostajata le gostinska in naselitvena dejavnost, razvoj vsega ostalega, kar ni neposredno povezano s parkom, pa zaradi tega poteka počasi in je na marsikaterem področju razpet med poskusom sodelovanja z matičnim Čilom in kljubovanjem mačehi.
Mnogi radi rečejo, da otok z eno nogo skuša stati v Južni Ameriki in se z drugo obrača proti kulturno bližji Polineziji, pri čemer je na različnih področjih bolj nagnjen k eni ali drugi. Na športnem vsekakor k prvi, o čemer smo se ob obisku tega edinstvenega koščka sveta prepričali na lastne oči in kar se najbolje kaže z izjemno zagretostjo lokalnega prebivalstva za lastno, najbolj osamljeno nogometno ligo na svetu.
Na Velikonočnem otoku igrajo ragbi, a se njegova priljubljenost kljub kulturnim in jezikovnim povezavam (jezik rapa nui je najbolj podoben jezikom na Cookovih otokih in Samoi) niti ne približa obsedenosti s tem športom na večini tihomorskih otokov. Zelo radi imajo veslanje tradicionalnih kanujev, a med staroselci, kaj šele med hispanskimi priseljenci, to ni šport številka ena, tako kot v očeh domorodnega prebivalstva Havajev in predvsem Tahitija.
Narod Rapa Nui (da, enako ime se uporablja za otok, jezik in narod) skupaj s priseljenimi čilskimi "čudaki" in nekaterimi predstavniki drugih narodov, ki so si prav tako zaželeli življenja v popolni osami, zares obožuje najbolj priljubljen šport na svetu in prav okrog nogometa se vrti velik del njegovega vsakdana.
6000 LJUDI, 18 MOŠTEV
Morda, pa naj se to na prvo žogo sliši še tako čudno, celo večji kot kjerkoli, kajti življenje na otoku je zelo specifično in najbolj pomembna postranska stvar na svetu je ena redkih zadev, ki skrbijo za popestritev, zabavo ter predvsem za odmik od nepredstavljivo ponavljajočega se življenja.
"Resda vedno prihajajo novi turisti, toda saj veste, da ste v resnici vsi enaki. Lepo je spoznavati nove posameznike iz različnih držav, a na splošni ravni gre vendarle za še eno obliko rutine, ki nam življenja ne popestri dovolj. Z nogometom pa je drugače, morda je nogomet celo edina stvar, s katero je povsem drugače,« nam je v simpatični španščini s polinezijskim naglasom razlagal mišičasti domači nogometaš, predstavnik avtohtonega naroda, medtem ko je sedel na bolj kot ne improvizirani klopi in ob odmoru med polčasoma s trenerjevim dovoljenjem navodila za drugi del igre poslušal zgolj s polovico enega ušesa.
"Verjetno vam ni treba razlagati, kaj je nogomet. Verjetno vam ni treba razlagati, da je vsaka minuta nekaj tako neverjetno novega, kaj šele vsaka tekma, kaj šele vsaka sezona. V tem okolju znamo to dejstvo še toliko bolj ceniti in mnogi pravijo, da nas pogosto prav futbol, kot mu s špansko besedo pravimo tudi v jeziku rapa nui, ohranja pri zdravi pameti. Tudi nas, ki imamo tukajšnje življenje v krvi, in še toliko bolj priseljence," je še pojasnil orjak, preden se je vrnil na igrišče, zmagal s končnih 11:1 in z eno najmočnejših ekip vknjižil nove tri točke.
Na lestvici, na kateri je prav zaradi priljubljenosti nogometa in nujnosti ukvarjanja s tem pobegom od norosti iz leta v leto več ekip. Zdaj že osemnajst, kar je za otok z manj kot 6000 prebivalci neverjetna številka, vredna še enega svetovnega rekorda.
ŽAROMETI, TRAVA IN PELE
"Nihče ni profesionalec, toda z nogometom se zelo resno ukvarja ogromna večina moških v primernih letih. Nekateri so boljši, drugi slabši, toda vsi se trudijo, ogromno trenirajo in so odlično fizično pripravljeni. Na otoku boste težko našli moškega v dvajsetih ali tridesetih letih, ki ni odigral vsaj ene sezone in ki ne bi imel izklesanega telesa. Še največ težav s tem imajo fantje, ki se v ekipe vrnejo s študija v Čilu, a po navadi od tam prinesejo nekaj več tehničnega znanja," se je po koncu srečanja nasmejal (a mislil popolnoma resno) prej omenjeni trener.
Ob vsem tem je povsem razumljivo, da največji primeren prostor na majcenem otoku zaseda nujno potrebno letališče, edinega preostalega pa prav nogometno igrišče. In to kljub temu (ali pa ravno zaradi tega), da se ta prostor nahaja v središču (če mu sploh lahko rečemo tako) mesta (če mu sploh lahko rečemo tako) Hanga Roa, v katerem živi 95 odstotkov prebivalstva.
Prav tako pa ni nič čudnega, da je igrišče najbolj prenovljen in najbolj dovršen kos otoške infrastrukture, za katerega je lokalna skupnost uspela dobiti več državnih in mednarodnih sredstev kot za karkoli drugega. Postavili so dovolj močne žaromete, tako da zdaj v popoldanskih in večernih terminih lahko odigrajo celoten prvenstveni krog v treh dneh; po tri srečanja so na sporedu v petek, soboto in nedeljo. Prenovo pa so na začetku letošnjega leta zaključili s postavitvijo igrišča iz izjemno kakovostne umetne trave, ki sta ga odprla prav posebna gosta.
PO TIHO BODO PRIZNALI
Tudi sicer navijanje za Čile ni samoumevno; ni bilo nikoli prej in ni bilo med letošnjim svetovnim prvenstvom. Tako kot na mnogih drugih področjih je čutiti razpetost, v tem primeru med najbolj priljubljenima čilskima zvezdnikoma Alexisom Sanchezom in predvsem Arturom Vidalom (bojevniški duh ima na otoku pač prednost pred tehniko) na eni strani ter maloštevilnimi Polinezijci, ki jim je v tem športu zares uspelo.
Predvsem če boste po tiho vprašali avtohtono prebivalstvo, vam bodo fantje zaupali, da glavni nogometni navdih črpajo iz tahitijskih bratrancev Vahirua, še vedno aktivnega (zdaj igra na domačem otoku) Marame, nekdanjega zvezdnika takrat močnega Natesa, ter Pascala, prvega polinezijskega reprezentanta Francije, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih blestel v dresu Auxerra.
Priznali vam bodo tudi, da sta jih bolj kot karkoli navdušila senzacionalen oceanijski naslov Tahitija in njegov nastop na zadnjem pokalu konfederacij v Braziliji. S tem pa smo že pri načrtih za prihodnost. Poleg nadaljnjega razvijanja lige se želijo najbližjemu (pa čeprav tako zelo oddaljenemu) zahodnemu sosedu po najboljših močeh približati v reprezentančnem smislu.
Leta 1996 so oblikovali izbrano vrsto, odigrala je nekaj tekem s primerljivimi nasprotniki z drugih tihomorskih in atlantskih otokov, skušala pa se je organizirati tudi kot nekakšen klub in je enkrat zaigrala v čilskem nacionalnem pokalu. Pot je težka, razdalje so ogromne, potrebnega je veliko denarja, a Rapa Nui bo poskušal.
"Zelo smo zadovoljni s tem, kar imamo, in srečni, če bodisi zmagovalcu našega prvenstva bodisi selekciji najboljših igralcev iz vseh klubov na Tahitiju ali celo v Čilu uspe odigrati vsaj kakšno prijateljsko tekmo. Če bomo nekega dne imeli še kaj več, pa naši sreči ne bo videti konca," je ob pogovoru na to temo dejal še en avtohton nogometaš, udeleženec druge sobotne tekme, v času katere je sonce zahajalo za najbližji kip, ki si z druge strani glavne (če ji sploh lahko rečemo tako) ceste ogleda vsa srečanja.
