Pridevnikov, ki so opisovali dvoboj teh dveh izjemnih atletov na tretjem svetovnem prvenstvu v zgodovini atletike, ni manjkalo in jih še dandanes ne manjka. Nepozaben, neponovljiv, epski, nezemeljski, za vse večne čase ... Praktično z nobenimi ne bi zgrešili. Duel, pravzaprav boksarski dvoboj na skakališču, v enem kotu več kot desetletje v skoku v daljino nepremagani Carl Lewis. Deset let in 65 tekem, takrat že dvakratni olimpijski in dvakratni svetovni prvak, že takrat legenda, pravzaprav mu je ostal, manjkal le še Beamonov rekord. Na visoki nadmorski višini Mexico Cityja leta 1968 doseženih nezemeljskih osem metrov in devetdeset centimetrov. Ameriški ljubljenec, pri tridesetih je bil za atleta v najboljših letih, na Japonsko pa je prišel morda celo v življenjski formi. Pet dni pred finalom skoka v daljino je postavil rekord v teku na 100 metrov, kvalifikacije je opravil z levo roko oziroma nogo (8.56 m), znova se je zdel nedosegljiv za tekmece.
In potem na drugi strani Mike Powell. Izzivalec Mike, večno drugi Mike. Če je bil Lewis sprinter, ki (tudi) skače, potem je bil v Philadelphii rojeni Mike skakalec v tistem pravem, prvinskem pomenu besede. Odlične tehnike, a nemalokrat s težavami na zaletni stezi, takrat pa tudi že pošteno naveličan gledanja v rojakov hrbet. Premagati Lewisa je postalo pravzaprav življenjsko vodilo, rdeča nit. Tudi na OI v Seulu leto dni pred obračunom v Tokiu je moral še enkrat več stisniti roko dve leti starejšemu rojaku ter mu priznati premoč.
A zanesljivemu porazu, če lahko srebru na OI lahko rečemo poraz, navkljub, sta bila s trenerjem Randyjem Huntingtonom prepričana, da bo prišel tudi njegov čas. Prej ali slej, da ima potreben talent in da ima v nogah morda celo svetovni rekord. Trener celo tako zelo, da je že v Seulu pristopil h Beamonu in se mu predstavil z besedami, da je trener fanta, ki bo zrušil njegov rekord. "Debelo me je pogledal in si bržčas sam pri sebi mislil Nič več piva za tega gospoda," se je pozneje spominjal Huntington.
Powell vs. Lewis
7,85
1
8,68
8,54
2
prestop
8,29
3
8,83*
prestop
4
8,91*
8,95
5
8,87
prestop
6
8,84
OBRAČUN V TOKIU
Pravzaprav se je vse začelo kuhati že nekaj mesecev pred tem, sredi junija na ameriškem prvenstvu. Še enkrat je slavil Lewis, skok dolg 864 centimetrov oziroma le centimeter več od Powlla. Napoved nečesa velikega, a le redkokdo je pričakoval to, kar je sledilo tistega vetrovnega popoldneva na olimpijskem stadionu v japonski prestolnici. Prvi je na eni najhitrejših zaletnih stez udaril Lewis, 8,68 metra, in zdelo se je, da je stvari na svoje mesto postavil že kar v prvi seriji. Pa je bilo tisto pravzaprav šele ogrevanje, v tretji je dodal še petnajst centimetrov, v četrti pa nato poletel v bližino devetih metrov. Stadion je obmolknil v pričakovanju, na semaforju se je izpisal rezultat 891 centimetrov, Beamon je bil končno presežen, sledilo je huronsko navdušenje, ki pa je kaj kmalu potihnilo. Pomoč vetra je bila prevelika, 2,9 m/s, rezultat je obveljal, rekord ne.
A šampion iz Alabame je bil lahko vseeno zadovoljen, zanesljivo je korakal oziroma skakal proti tretjemu zlatu zapored, bil je v življenjski formi, rekord pa na dosegu roke. Potem pa je na sceno stopil Powell, končno je nastopilo njegovih pet minut. V skoraj popolnem brezvetrju je napravil tri, štiri počasne korake, se potem spustil v dir, ujel odriv skoraj do centimetra natančno in poletel v zrak. Vse ostalo je zgodovina. Če že ne popoln skok, pa vsaj hudičevo blizu temu. Večno drugi Mike je kot prvi - in do danes edini - presegel Beamona, po 22 letih in 315 dnevih je skok v daljino dobil novega rekorderja.
Lewisu se je svet postavil na glavo, nesporni kralj daljine je v trenutku ostal brez zlata in pa rekorda, ki ga je vztrajno lovil že vse od leta 1983. Brezizraznega, pokeraškega obraza, a bogsigavedi kaj se mu je pletlo po glavi, ko je bil postavljen pred izziv kariere. "Bil sem prepričan, da me bo premagal. Globoko v sebi sem bil prepričan, da bo šel prek devetih metrov," je pozneje pravil Powell. Ni bil daleč, 8.87 in 8.84 za konec izjemne, neverjetne serije, ki se ji ne prej ne pozneje nihče ni niti približal, ki pa je bila nagrajena le s srebrom. "Izjemno tekmovanje zame in še bolj izjemno za Mikea," je po štirih najdaljših skokih v svoji karieri razlagal s cmokom v grlu.
TELEFON V MIAMIJU
Težko je pogoltnil razočaranje, zlato v Atlanti je bil le majhen obliž, svetovni rekord pa nikoli uresničene sanje. Ob vseh dosežkih in kolajnah eden največjih, če ne kar največji skakalec v daljino vseh časov, ni bil nikoli rekorder. Niti za dan, Powell po drugi strani že več kot dva desetletja. Pa čeprav nikoli več ni ponovil sanjskega skoka. A tudi tisti je bil dovolj, da se je za vedno zapisal v anale športa. Več kot dovolj, tako kot duel, ki je v globoko senco potisnil vse ostale junake tretjega SP kraljice športov.
Ko je v njegovi hiši v Miamiju malo pred sedmo zjutraj zazvonil telefon, se je Beamon obotavljal. Ni maral teh zgodnjih klicev, vedno se je bal, da mu bo glas na drugi strani linije sporočil, da je rekord končno padel. Glasnik je bil moštveni kolega iz tistega nepozabnega leta 1968 Ron Freeman. "Mislil sem, da je nekaj hudo narobe. In navsezadnje je tudi bilo," ni izgubil smisla za humor. Ni bil šokiran, le presenečen, da je bil Mike tisti, ki ga je zrušil, in ne Carl. Ni bil edini. "Ali si želim, da rekord ne bi bil zrušen? Seveda, a tako pač je, zaradi tega si ne bom pulil las. Tisti skok v Mexico Cityju pa mi bo ne nazadnje ostal za vedno, ljudje se ga bodo spominjali, tisto je bil skok krepko pred svojim časom."
Res je, nihče se mu ni približal skoraj 23 let, Powllov rekord pa bo denimo čez teden dni star "šele" 22 let.
