Koliko vam v življenju pomeni šport?
Kar veliko. Pred časom sem treniral tekvondo in nato tudi opravljal delo trenerja tekvondoja pionirjev. Eden od mojih varovancev je bil celo pionirski prvak Jugoslavije. Ko sem se začel ukvarjati z glasbo, sem počasi nehal aktivno trenirati. A še danes vseeno vadim prvine tekvondoja, veliko mojih prijateljev prav tako prihaja iz tega športa. Tekvondo mi zelo pomaga. Veliko ljudi me sprašuje, od kod izhajajo moji gibi na odrih in to vse izhaja iz te borilne veščine. Šport sem vedno jemal kot zelo resno zadevo. Zdaj se z njim ukvarjam, da se razgibam, da vzdržujem kondicijo.
Menite, da če ne bi bili glasbenik in bi še naprej trenirali tekvondo, da bi lahko prišli do profesionalne ravni v tem športu?
Že na začetku sem vedel, da se nočem aktivno in poklicno ukvarjati s pretepi. Tako sem se raje odločil za pedagoško, trenersko delo, kot pa da bi se pretepal, lomil nosove, zobe in še kaj drugega. Vem, kako resne in hude so lahko te poškodbe. Ni bilo tako, da ne bi bil dovolj srčen, a enostavno mi je bilo bolj zanimivo trenirati otroke, še posebej fanta, ki je potem postal prvak Jugoslavije.
Vas je kot otroka zanimal še kakšen šport, ste se poskusili še v kakšnem?
Košarka. Dobro igram tudi nogomet, a v košarki sem veliko boljši.
Zelo se razburjam, kričim in preklinjam. Res sem nor. Po navadi me najbolj razjezijo sodniki, in če se na terenu nekomu godi krivica. To me ubija.
Vas kakšen šport ali ekipa še posebej privlači, v smislu, da si vedno ogledate tekmo?
Ko igra hrvaška nogometna reprezentanca, tega ne zamudim. Take tekme gleda vsa družina, tudi moja žena in hči. Nogomet mi je lepo gledati, uživam tudi zato, ker mi je všeč poezija gibanja. Še posebej si rad ogledam dobro tekmo tipa Barcelona - Real, torej derbi, ki je nekaj posebnega. Dosti športov je, ki so zelo zanimivi. Ti novejši, kot sta deskanje na snegu ali rolkanje. Malo bolj adrenalinske športe rad gledam, seveda pa se z njimi ne ukvarjam (smeh).
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo? Imate sploh čas?
Joj, res nimam časa. Vedno me vabijo na vse konce in kraje, a sem iskren in jim rečem, da sem zelo zaposlen, in če imam možnost, da ležim doma in gledam televizijo, ležim doma in gledam televizijo. Ne grem nikamor. Sprašujejo me, zakaj ne grem na hokej in podobno. Zame dvorana pomeni delovno mesto, kaj naj delam tam, če ne delam. Na drugi strani pa tudi nikoli nisem bil človek, ki se pride nekam pokazat, da gre nekam, da ga vsi vidijo. Vsak dan namreč dobim povabilo za kakšen dogodek, naši družini sploh ne bi bilo treba kuhati.
Dejali ste, da ste raje doma. Ali si potem tekme raje ogledate iz domačega naslanjača?
Da, pogledam. A mi imamo zelo športnega psa, nemškega boksarja, to so psi, ki morajo nujno potrošiti svojo energijo, in te je, verjemite, veliko. Če je ne potroši, se ta spremeni v agresijo ali pa postane len in se dolgočasi, pa teži. To je drugače tudi dobro. On me pravzaprav nažene, da se grem tudi jaz razgibat. Povejte mi, ali bi drugače ob polnoči šel na sprehod in se šel igrat z njim. Brez njega ne, z njim vedno. To, da se gibam, pa je vsekakor dobro tudi zame.
Odkar smo se v šoli pri umetnosti učili o starogrški umetnosti, Mironu in njegovem kipu Metalca diska, mi je ta atletska disciplina prirasla k srcu.
Trenirali ste tekvondo, ki je šport posameznika. So vam torej bližji športi posameznikov ali ekipni športi?
Ko sem bil mlajši, so mi bili bližje športi posameznikov, ker lahko sam poskrbiš zase. Če si entuziast, lahko tekvondo treniraš doma, ne potrebuješ iti v telovadnico. Z leti pa sem se bolj ogrel za moštvene športe.
Kakšni ste kot navijač?
Zelo temperamenten. Zelo se razburjam, kričim in preklinjam. Res sem nor. Po navadi me najbolj razjezijo sodniki, in če se na terenu nekomu godi krivica. To me ubija. Če pa umetnik, kot je Maradona, gol doseže z roko, no, to pa je drugo, ker je narejeno s stilom (smeh). Če pa je očitno, da si prevarant, da goljufaš, to se mi zdi nedopustno.
Raje sem se odločil za pedagoško, trenersko delo, kot pa da bi se pretepal, lomil nosove, zobe in še kaj drugega.
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo, ki vas je še posebej očaral?
Carl Lewis in Usain Bolt. Res sta neverjetna. Tudi kolesarje sem vedno občudoval. Vedno, ko sem kot otrok šel v Italijo, sem spremljal dirke. A moderno kolesarstvo in potem še ta afera z Lanceom Armstrongom in ostalimi prekrškarji so se mi zamerili. Mislim, da vsi športniki, ki so pozitivni na doping testu, niso pozitivni, ker jim je to všeč, temveč zato, ker vsi uporabljajo nedovoljena sredstva. Šport je neverjetno napredoval, rezultati so tako zelo pomembni in tudi noro dobri, da človek in njegove sposobnosti niso več dovolj. Zdaj se vseskozi dvomi o rezultatih. Da sto metrov pretečeš v času 9,58, je nenormalno. Vse, kar je pod eno sekundo na deset metrov, je preveč. Tu ni vse v redu. Bolt se mi vseeno zdi pravi športnik, ki nikoli ni uporabljal prepovedanih substanc.
Kaj pa kakšni hrvaški športniki?
Metalka diska Sandra Perković je odlična v svoji panogi. Met diska me je vedno še posebej očaral. Odkar smo se v šoli pri umetnosti učili o starogrški umetnosti, Mironu in njegovem kipu Metalcu diska, mi je ta atletska disciplina prirasla k srcu.
Ali obstaja kakšen dogodek ali tekma, ki bi si jo nadvse radi ogledali, doživeli?
Zmago Gorana Ivaniševićeva v Wimbledonu. To je to. Ali ko je Iva Majoli slavila na Roland Garosu. To so posebni trenutki in dosežki. To je neverjetno. To, kar je uspelo Ivaniševiću. Gre za najboljši konec neke kariere, prava krona.
Kaj pa kakšen dogodek, ki se še ni zgodil?
Moja hči je bila na primer na odprtju olimpijskih iger v Vancouvru. A preveč delam in da bi šel z njo … Službeno tako veliko potujem, da potem v prostem času raje ne. Ne predstavljam si, da bi se odpravil na pot s ciljem, da bi obiskal tekmo, kot to delajo pravi navijači.
