Kaj vam v življenju pomeni šport?
Šport je nekaj zelo dobrega, zdravega, a le v mejah normale. Vedno se najdejo norci, ki hočejo šport pokvariti. Sicer ga dojemam zelo pozitivno in podpiram vse športnike. Na srečo sem ob rojstvu dobil delček božjega daru, sem namreč zelo fleksibilen, hitro se naučim elementov vsakega športna, hitro se znam tudi prilagoditi. Plavati se nisem naučil na kakšnem krožku, temveč me je bratranec vrgel v vodo. Pri teku recimo nisem bil izrazito hiter, a če je bilo treba, sem lahko skupaj tekel dva tedna. Kot Kenijci (smeh).
Ste kot otrok kaj trenirali?
Nogomet mi je zelo blizu. Včasih se pošalim in rečem, da imam nogomet raje kot mamo (smeh). Če si s Fužin moraš znati igrati ali košarko ali nogomet. Na Fužinah smo neprestano igrali nogomet, od jutra do večera, če je le šlo. Spustili smo vse obroke. Drugače sem treniral nogomet na Slovanu, a le eno leto. To so bili ravno tisti grozni časi na začetku 90. let, ko se je na Balkanu marsikaj dogajalo, kar je vplivalo tudi na mojo družino. Potem so v klubu še dvignili članarino … Kopačke sem tako ali tako kupoval rabljene ali tiste najbolj poceni (smeh).
Kolesarim lahko tudi tri dni, če je treba. Pri meni velja rek, bog mu je vzel pamet in mu dal energijo.
Nogomet je bil očitno vaša prva ljubezen. Vas je še kakšen šport posebej privlačil?
Po nogometu sem se srečal z boksom. Janez Gale je treniral vse fužinske otroke, ki so imeli dovolj energije. Bil je dober človek, treniral je tudi tiste, ki si tega niso mogli privoščiti, čeprav je bil zanj najbolj značilen stavek: prva stvar je ogrevanje, druga stvar je članarina. Žal v tistih časih boks še ni bil tako razvit. Drugače sem igral odbojko, na enem od travnikov v Fužinah smo igrali bejzbol, res smo živeli za ta šport. Veste, koliko homerunov smo dosegli (smeh). Kolesarim lahko tudi tri dni, če je treba. Pri meni velja rek, bog mu je vzel pamet in mu dal energijo. Znajdem se v vseh športih. Moram pa reči, da sem zelo občutljiv glede upoštevanja pravil. Oziroma razburim se, če nekaj ni pravično.
Zelo?
Da, sem edini v Sloveniji, ki je na dobrodelni tekmi prejel rdeči karton. Potem lahko veste, koliko je ura.
Kako je prišlo do tega?
V Prekmurju smo igrali nogometno tekmo Slovenija jug proti Slovenija sever in tekmo je sodil sodnik, ki je bil bolj boksar kot nogometni sodnik. Orjak. Najbrž je celo življenje čakal na tako priložnost, a je do te tekme ni dobil, in je vsej družini povedal, da bo po televiziji. Sašo Udovič je žogo poslal v prazen prostor, sijajno, sam sem se znašel pred vratarjem, samo brcniti bi moral še žogo. Ne kot Lionel Messi, kot Safet Sušić, nežno. A preden sem brcnil, me je nekdo podrl od zadaj, kot da bi me povozil bager. Prepričan sem bil, da bo dosojen kazenski strel, a ni bil niti prekršek. Šel sem za tem grobim igralcem in mu celo odvzel žogo, nakar je sodnik piskal prekršek. Takoj mi je pokazal rumeni karton, to me je tako razjezilo, da sem slekel dres in ga vrgel vanj. To me včasih tepe v življenju. Pripravljen sem tudi umreti za svoj prav. Včasih moraš popustiti, ampak ne danes.
Pogrešam pošteno igro. Pogrešam to. In izgovori, da bi s tem ubili igro. Mah, ubili bi stave, ne igre.
Če bi se resnično zavzeli, menite, da bi se lahko z nogometom ali boksom ukvarjali profesionalno?
Roko na srce, z boksom ne. Nisem tip človeka, ki bi se rad tepel. Boks sem treniral zaradi sebe, družbe, dobro smo se imeli, vzdrževal sem kondicijo. Imel sem ogromno energije, ki sem jo moral porabiti. Sem strpen človek. Nikoli si nisem želel biti boksarski šampion. Pri nogometu je drugače. Še zdaj mislim, da bi lahko, če bi nekaj mesecev treniral nogomet pri enem od slovenskih prvoligašev in se posvetil samo temu, povsem normalno igral v naši nogometni ligi. Res je, da imam 30 let, ampak če lahko Ryan Giggs še igra, potem lahko tudi jaz (smeh). Ko sem bil mulec, sem bil navdušen nad njegovim slalomom.
Ali si kdaj v živo ogledate kakšno tekmo?
Da. Ko imam čas. Zadnjič sem šel na tekmo med Unionom Olimpijo in Krko. Rad si pogledam tekme Olimpije. Šel sem tudi na nogometno tekmo v pokalu med Triglavom in Mariborom. Kakšno nedeljo, če se le spomnim in imam čas, se odpravim na kakšno tekmo.
Sem edini v Sloveniji, ki je na dobrodelni tekmi prejel rdeči karton. Potem lahko veste, koliko je ura.
Kaj pa doma? Si vzamete čas za ogled tekem po televiziji?
Hudič je to, da je danes toliko športa in toliko televizijskih programov, da bi bil lahko vse življenje pred zaslonom. Lepo je gledati, ko ti res prija. Ne pa vedno, ne vsega. Pri meni je tudi tako, da raje igram, kot gledam. Pri gledanju me moti le to, da lahko ves svet vidi, kako nekdo da gol z roko, pa če tega sodnik ne vidi in ne piska, obvelja njegova odločitev in gre ekipa na evropsko ali svetovno prvenstvo. Ne vem, zakaj pri teh spornih situacijah ne uporabljajo tehnologije. Pogrešam pošteno igro. Pogrešam to. In izgovori, da bi s tem ubili igro. Mah, ubili bi stave, ne igre.
Ali ste navijač kakšnega kluba?
Ne. Ne morem reči, da obstaja klub, ki je zame svet. To se mi zdi nesmiselno. Ne motijo me ljudje, ki svoj klub obravnavajo, kot da je svet, me pa moti, da je lahko povsem kdorkoli tarča izgredov. Razumem, da je to pripadnost do kluba, a če imaš nekoga rad, mu ne moreš na teren metati bakel. Navijaštvo v mejah normale že, a zdi se mi, da je v nekaterih primerih preraslo v bolezen. Ko vidim, da nogometaš Maribora Agim Ibraimi, ki je igral za Olimpijo, v Ljubljani izvaja kot in da ga cela tribuna na sto različnih načinov žali ... S tem se res ne morem strinjati. Hvaležen sem, da z nobenim klubom ne simpatiziram na ta način, ker to ni dobro za zdravje. Rad hodim na tekme, navijam, a nikoli ne bom sovražno naperjen proti komu. V Ljubljani tudi pogrešam tisto pravo navijaštvo. Da greš, namesto v trgovske centre, na tekmo spodbujat svojo ekipo.
Ali prav posebej občudujete kakšnega športnika?
Da. Muhamada Alija. Njegova zgodba je neverjetna. Kaj je on storil v času segregacije! Za svoj prav je bil pripravljen narediti vse. Od takih se jaz učim. Najbolj me je navdušila njegova poteza z zlato olimpijsko kolajno. V Misisipiju je želel naročiti hamburger, pa mu ga niso postregli, ker je bil temnopolt. Ob tako velikem uspehu so nanj še vedno gledali kot samo na temnopoltega človeka. Kolajno je vrgel v reko. Vsak športnik piše svojo zgodbo, a včasih mi je žal, da so v ospredju le tisti, ki dosegajo res vrhunske rezultate. Mnogi se borijo in treba jih je dodatno vzpodbujati. Kapo dol vsem, ki so dosegli kakršenkoli uspeh za našo državo. Še vedno sem prepričan, da smo tako v športu kot v glasbi preveč zaljubljeni v tujce in premalo cenimo sebe. Bolj so v naših medijih v ospredju Messi, Ronaldo in podobni kot pa slovenski športniki. Tako je tudi med glasbeniki.
