Kaj vam v življenju pomeni šport? Se s katerim rekreativno ukvarjate? V kakšnem obsegu ga spremljate?
Vse zelo spremljam. Mislim, da danes vedenje o športu spada v splošno razgledanost, in če kdo ne ve, da se igra finale lige prvakov v nogometu, ni splošno razgledan. In takih je bilo pri nas 25. maja veliko. Spremljam tudi ostale športe. Pozimi smučanje, predvsem to zimo je bilo zanimivo. Drugače sem ljubitelj tenisa, ki ga igram amatersko in zelo slabo. (smeh) Moja glavna obsesija pa je nogomet.
Domači, mednarodni?
Mednarodni, angleška liga. Sem navijač Manchester Uniteda, bil sem že na Old Traffordu in smo doživeli teater sanj. Bil sem na ogledu stadiona Anfield, ogledali smo si tudi tekmo Blackburna. To področje okoli Manchestra smo si dodobra ogledali. Drugače spremljam vse lige. Gibljem se tudi v družbi, v kateri se veliko govori o nogometu. To je glavna tema moških pogovorov. Včasih sta bili temi šport in ženske, zdaj pa je samo šport. (smeh)
Ste v otroških letih kaj trenirali? So vas starši usmerili v kakšen šport?
Ne. Za mojega očeta je šport predstavljal aktivnost, zaradi katere si se izognil delu. Zanj, ki je bil kmečki sin, je bil šport razvada. Na kmetiji je treba od jutra do večera delati, pri svojem stricu sem poleti tudi delal in mi je povsem jasno, kaj je oče mislil s tem. Sem pa v mladosti že spremljal jugoslovansko nogometno ligo. Navijal sem za Dinamo, brat za Partizana, to je bil tudi glavni razlog za najine prepire. Jaz sem bil za Dražena Jerkovića, brat Marko pa za Milana Galića. V času mojega otroštva je Jugoslavija osvojila četrto mesto na SP v nogometu v Čilu leta 1962. Takrat sicer toliko informacij ni bilo, a najbolj znana tekma je bila tista med Nemčijo in Jugoslavijo, na kateri je član reškega kluba Perica Radaković s povito glavo zadel in smo Nemce izločili v četrtfinalu. Tako daleč seže moj spomin. Nogomet sem tudi malo igral, drugače pa sem bil košarkar. Bil sem visok, prilezel do kadetske selekcije Slovenije, a tam spoznal, da sem premajhen, presuh, prešibek. Moji vrstniki z juga države so bili že vsi poraščeni po domala vseh delih telesa, medtem ko sem bil jaz golobrad, nedonošen tič. (smeh) Takrat sem izbiral med košarko in kitaro, izbral sem slednjo.
To so lepe ženske. Kot da bi gledal modno revijo. Tudi tu se je očitno nekaj spremenilo, da se s športom ne ukvarjajo samo možače, ampak tudi lepa dekleta.
Vam je bilo kdaj žal, da ste izbrali kitaro?
Ne. Tako se je moralo zgoditi. Mogoče za svojo višino tudi nisem bil najbolj motorično usklajen. Odpreš veliko vrat, ne moreš pa skozi vsa iti. Glasba je bila moja tretja opcija, vse drugo je bilo prej. Očitno je nekdo, nekje zgoraj razmišljal drugače. Tudi potem ko sem končal pravno fakulteto, sem še vedno mislil, da bom imel družino, hišo in bil pravnik do konca življenja. Načrti so se izjalovili in se obrnili v najboljšo mogočo smer. Nekoč so igralca Michaela Caina vprašali, ali verjame v boga, in je rekel, kako naj bi človek s tako kariero in življenjem ne verjel v boga. Približno tako tudi jaz razmišljam.
Kateri športi vas poleg nogometa in košarke še privlačijo?
Tenis. Trenutno Roland Garros. Gledam vse, a je fino gledati tiste res najboljše na svetu v vsaki disciplini. Sprint na 100 in 200 metrov je blazno dobro gledati. Usain Bolt je sijajen. Gledam vse, kar je najboljše, je pa res, da ne spremljam dogajanja pred zadnjimi odločitvami na tekmah. Nekako se izobražujem vsak dan. Vem, da Darko Milanič recimo ni več trener Maribora, da ga je nasledil Ante Čačić, ki je bil prej pri Dinamu. Spremljam, kaj se dogaja.
Omenili ste tenis in tudi to, da ga zelo slabo igrate? Res?
Tenis je moja ljuba razvada, rad ga igram. Zadnje čase bolj v dvojicah. Ampak to je tako, da igramo dve uri tenis, čemur sledi pet ur analize. V analizi sem bistveno boljši kot na teniškem igrišču. (smeh)
Ampak to je tako, da igramo dve uri tenis, čemur sledi pet ur analize. V analizi sem bistveno boljši kot na teniškem igrišču.
So vam pri srcu ekipni športi ali športi posameznikov?
Tega praktično ne ločim. Še vedno se čudim neverjetnemu prodoru Tine Maze. Za tako majhne narode, kot smo mi, je to tako velika stvar, da se je trenutno sploh ne zavedamo v celoti. Samo pomislite, kako veliko denarja, kakšno infrastrukturo imajo Avstrijci in drugi narodi, pa jim ne uspe. Potem pa pride eno dekle iz kraja na severu Koroške in brez težav "nagoni" vse. In to brez težav. Hkrati so bile te ženske včasih neke "grdače", zdaj pa so lepotice. Če se spomnite Arantxe Sanchez, človek ni vedel, ali je ženska ali moški. Zdaj pa so tu Marija Šarapova, Lindsey Vonn, Tina Maze. To so lepe ženske. Kot da bi gledal modno revijo. Tudi tu se je očitno nekaj spremenilo, da se s športom ne ukvarjajo samo možače, ampak tudi lepa dekleta.
Martin in Eva sta recimo kot darilo za birmo dobila letalski karti za Los Angeles. Drugi so dobili kolesa, motorje, mi pa smo šli gledat košarko.
Dejali ste, da ste si ogledali nekaj tekem v Angliji, kako pa je z vašim obiskom tekem v Sloveniji?
Nazadnje sem si ogledal dve tekmi nogometnega Triglava. Svoj čas sem si ogledal nekaj tekem hokeja, ampak nisem pretiraval.
Potemtakem ste bolj človek, ki športne dogodke spremlja iz dnevne sobe?
Ha! To mi bolj delamo družno s prijatelji. Recimo finale lige prvakov je v gostilni, ki je domicil našega dogajanja, gledalo okoli 25 ljudi. Imam prijatelja Miho Bajžlja, ki je velik navijač Bayerna, ki je zdržal z nami samo do polčasa, potem pa je šel raje domov. Bil je tako živčen. To smo resni, a vseeno sproščeni navijači. Vedno nekaj pojemo, spijemo, uživamo. Gre tudi do te mere, da če se recimo nekaj zgodi v Manchestru, oni meni rečejo, zdaj vam je pa Ferguson šel. Meni osebno. Ali pa, če se kaj zgodil pri Mihovem Bayernu, se mu reče, zdaj pa ste neodločeno igrali. Vse se jemlje osebno. A to je le šala, gre za užitek. Če je dober nogomet, je to najboljši šport na svetu, če je slab, je pa najslabši šport na svetu.
Kakšni ste kot navijač?
Zelo umirjen. V zadnjem času sem to res opazil. Bil sem na tisti znameniti tekmi v Mariboru med Slovenijo in Rusijo, in ko so proti koncu tekme vsi okoli mene divjali, sem bil povsem miren. Z nekimi ljudmi sem želel v 87. minuti staviti, ali bomo zdržali ali ne. Nihče ni hotel sprejeti stave. (smeh) A v tisti evforiji sem bil jaz povsem tiho, umirjen, dejal sem si, da ne morem verjeti, da se bo to res zgodilo. Če se bo, bo to res čudež. Slovenija je bila povsem zunaj radarja Fife. Oni so s tem, da Rusi niso šli v Južno Afriko, izgubili 50 milijonov dolarjev. Moram pa še dodati, da sem blazno jezen na Blatterja in Platinija in ostale, ker si ne upajo uvesti tehnologije, zato da lahko vplivajo na sodnike. Ne verjamem tudi, da je Katar pošteno dobil SP v nogometu. To je mafija znotraj nogometa.
Moji vrstniki z juga države so bili že vsi poraščeni po domala vseh delih telesa, medtem ko sem bil jaz golobrad, nedonošen tič.
Kateri športniki so vas najbolj navdušili, da bi lahko rekli, ta je pa res nekaj posebnega?
V prvi vrsti Miro Cerar. V tistem času, ko je v Pragi dobil medaljo, ko je premagal Rusa, je občinstvo toliko časa skandiralo, da so morali kar dvakrat organizirati podelitev kolajn. To je bilo noro. Prihajam iz Pelejevih časov, zato tudi on. Pa Michael Jordan, Scotty Pipen in Charles Barkley, ki je zdaj tudi izvrsten komentator. Ligo NBA sem pravzaprav moral začeti spremljati, ker se je nad njo tako zelo navdušil moj sin, a ni imel nikogar, ki bi se o tem z njim pogovarjal. Tako sva z Martinom gledala tekme, šli smo celo v Ameriko na tekme. Ogledali smo si tekmo Lakersov, v Phoenixu dvoboj med San Antoniem in Sunsi. Martin in Eva sta recimo kot darilo za birmo dobila letalski karti za Los Angeles. Drugi so dobili kolesa, motorje, mi pa smo šli gledat košarko.
Kaj pa še kakšen slovenski športnik?
Brane Oblak. In veste, zakaj mi je tako všeč? Seveda ni treba izgubljati besed o tem, kako vrhunski igralec je bil, ampak njegovi komentarji so res zabavni. Je neposreden, njegova slovenščina je uboga, toda kdo od nogometašev pa govori dobro slovensko. Je iskren, neposreden in zabava ljudi. Brane Oblak je krasen. Potem smučarji, Bojan Križaj, Jure Franko, Boris Stel. S temi fanti sem se v tistem času veliko družil, z njimi sem šel tudi na tekme recimo v Garmisch-Partenkirchen, bil sem na olimpijskih igrah v Sarajevu. Moram reči, da sem se s športom več ukvarjal kot pa z glasbo. Mogoče bom v naslednjem življenju športnik.
Ali obstaja kakšen dogodek ali tekma, ki bi si jo nadvse radi ogledali v živo?
Včasih me vprašajo, ali bi imel raje razprodan koncert na stadionu Wembley ali bi raje igral tekmo in v zadnji minuti dosegel zmagoviti gol na svetovnem prvenstvu ali v ligi prvakov. Takoj bi se odločil za nogomet. Zagotovo.
