Kuža po imenu Pickles

Kasneje se je neštetokrat odkrito spogledovala s ponovitvijo dosežka, a mu dejansko nikdar več ni prišla niti blizu. Toda leto 1966 je tudi leto, ko ni manjkalo veliko, da bi si Angleži privoščili sramoto, ki bi jih zaznamovala za vse večne čase. Danes bi bilo leto 1966 poznano tudi kot leto, ko so Angleži nespretno izgubili pokal, ki so si ga nekoč izmenjevale najboljše reprezentance na svetu. A na njihovo srečo je tedaj na sceno stopil povsem nepričakovani junak - kuža po imenu Pickles.

Ko je John Corbett leta 1962 domov prinesel pasjega mladiča, ki mu je nadel ime Pickles (po naše bi mu lahko rekli kar vložena kisla kumarica!), je bil prepričan, da je dobil prijatelja, ki mu bo krajšal zaspane londonske večere. A je hitro izgubil živce. Ovčarski mešanec je bil pač, kot večina pasjih mladičev, sila razigran, predvsem pa je bil navdušen nad - Corbettovim pohištvom. Zobe je zagrizel v praktično vse, do česar se je lahko dokopal. In možakarju v srednjih letih je hitro prekipelo. Prijelo ga je, da bi razigranega psička brcnil čez prag stanovanja, ko se je oglasil njegov brat David. Pristaniški delavce na Temzi je imel male otroke, ki so oboževali nečakovega psa. Zato se je odločil, da ga bo vzel pod svojo streho. In Pickles je ostal v družini Corbett.

UKRADEN MED MALICO
Štiri leta kasneje je Anglijo počasi že tresla mrzlica pred prihajajočim svetovnim prvenstvom, sploh prvim na angleških tleh. Eden od vrhuncev priprav na festival nogometa se je zgodil marca, ko so tedaj aktualni svetovni prvaki Brazilci v London dostavili trofejo Julesa Rimeta. Slednji je bil tretji predsednik Fife, na njegovo pobudo so leta 1930 organizirali sploh prvo svetovno prvenstvo, zato so se nogometni veljaki pač odločili, da bodo pokal poimenovali njemu v čast. Angleži so se odločili, da bodo legendarni pokal, ki je bil v uporabi do leta 1970, postavili na ogled v dvorani Central Hall v Westminstru, čeprav so jih nekateri opozarjali, da to ni ravno pametno. Vase zaverovani otočani se za to niso zmenili; bili so prepričani, da se pokalu ne more zgoditi prav nič.

Pa se je. 13. marca je nepridiprav izkoristil trenutek nepazljivosti. Ko je bilo pet varnostnikov ravno na malici, se je prikradel do razstavljenega pokala, ga sunil in v sekundi izginil neznano kam. Ko je bilo malice konec, je varnostnik George Franklin z grozo ugotovil, da zlatega pokala ni več. Zavlada je panika vseh panik, Angležem so ukradli pokal neprecenljive vrednosti! Ob tem je sicer še kako zanimivo, da je ropar vzel le pokal, medtem ko so znamke v vrednosti kar treh milijonov funtov, ki so bile prav tako ponujene na ogled javnosti, ostale nedotaknjene.

POVEDAL MU JE NOTRANJI JAZ
Čeprav so se Angleži na vso moč trudili, da bi novica ostala skrita javnosti, pa je bila preprosto preveč vroča, da se mediji ne bi dokopali do nje. Nastal je vik in krik, na angleško zvezo se je usul plaz hudih kritik. Medtem ko je zveza - še preden je novica prišla v javnost - pri londonskemu zlatarju Georgu Birdu nemudoma naročila repliko pokala, je policija podala sila zanimiv opis domnevnega zločinca: gre za možakarja v tridesetih, povprečne višine, tankih ustnic, mastnih črnih las in z možno brazgotino na obrazu.

Preiskave enega najbolj odmevnih ropov v zgodovini Velike Britanije se je lotil detektiv Bill Little, ki se je sprva širokoustil, da bodo organi pregona hitro rešili zagonetko, toda dnevi so minevali, o pokalu, ki je v višino meril 22,5 centimetra, pa ne duha ne sluha. Pa čeprav se je Scotland Yard utapljal v takšnih in drugačnih namigih, ki pa so bili več ali manj neuporabni. Moški je recimo poslal pismo, da mu je notranji glas povedal, da se pokal nahaja v Wicklowu na Irskem! Ženska je trdila, da je pokal v Čilu in da ga je ukradel "pobarvan človek". Oglasil se je tudi Nemec, ki je poslal enega od tamkajšnjih časopisov, v katerem je na eni od strani obkrožil fotografijo domnevnega storilca.

Policija je hitro postala tarča posmeha, toda nato se je zagonetka vendarle začela razpletati. Joe Mears, tedaj predsednik angleške zveze in tudi Chelseaja, je dobil klic, v katerem mu je možakar, ki se je predstavil le kot Jackson, dejal, da v zameno za pokal zahteva odkupnino v višini 15 tisoč funtov.

PENINA ZA ZAJTRK
Predaja pokala je bila načrtovana za petek, 18. marca tistega leta. Denar bi moral prinesti Mears, ki pa je hudo zbolel. Nadomeščala ga je kar njegova žena, ki se je predstavila kot pomočnika. Zraven je bil detektiv Len Buggy, ki je imel v kovčku le 500 funtov in nešteto ponarejenih bankovcev, izrezanih iz časopisnega papirja. Predaja bi se morala zgoditi v parku Battersea, ko je ropar opazil policijski kombi. Zagrabila ga je panika, želel je pobegniti, a so ga aretirali. Na žalost pa pokala ni imel pri sebi. Kasneje so ugotovili, da je njegovo pravo ime Edward Betchley, da je star 46 let in da je nekdanji vojak, ki se je bojeval tudi v drugi svetovni vojni. Leta 1954 je bil že obsojen za krajo nekaj konzerv fižola, toda tokrat se je branil, češ da je bil le posrednik, ki mu je nekdo plačal 500 funtov za prevzem denarja. Policija mu ni verjela, toda kaj, ko je bil pokal še vedno izgubljen.

Dva dni kasneje po spodleteli akciji policije je na sceno v londonski soseski Upper Norwood povsem nehote stopil Pickles. "Bil je nedeljski večer, ko sem odšel v sosednjo trgovino, da bi tam opravil telefonski klic. Pickles je imel drugačne načrte in hipoma je odvihral do žive meje. Najprej sem mislil, da želi opraviti potrebo, ko sem opazil, da je našel nekaj, kar je bilo podobno paketu. Pomislil sem, da je bomba! Dvignil sem paket, ga odvil in osupnil. Hitro mi je postalo jasno, kaj je Pickles našel. Ko sem se vrnil v stanovanje, me je žena nahrulila, češ kakšno šaro sem privlekel domov. Nato sem, kar v copatih, odšel na policijo in tam pojasnil, kaj se je zgodilo. Najprej so me začeli obravnavati celo kot osumljenca. Več ur so me zasliševali in obžaloval sem, da nisem pokala raje vrgel nazaj ob cesto. Na koncu so me vseeno spustili," je leta kasneje opisoval David Corbett, na katerega se že vrsto let spomnijo pred praktično vsakim svetovnim prvenstvom.

Za njegovega psa Picklesa se je tedaj nemudoma začelo novo življenje. Čez noč je postal zvezdnik; izbrali so ga za psa leta, igral je v filmu z naslovom Vohun s hladnim smrčkom, bil gost v številnih pogovornih oddajah, snemal je reklame, vabili so ga na različne konce sveta. "Tako divje je bilo, da smo mu poiskali celo agenta, ki je skrbel zanj. Po njegovi zaslugi smo služili po 60 funtov dnevno, to so bili časi, ko smo za zajtrk srebali penino," je pojasnjeval Corbett, medtem ko je bil Pickles nekaj mesecev kasneje seveda tudi v središču pozornosti na svetovnem prvenstvu. Slednje se je za Anglijo končalo sanjsko, v finalu je s 4:2 padla Nemčija, na zabavi po tekmi pa je bil prisoten tudi Pickles!

ZGODBA Z NESREČNIM KONCEM
A vsega lepega je bilo konec čez leto dni. Corbettov sin je Picklesa odpeljal na sprehod, ko se je razigrani pes zapodil za mačko. Kasneje so ga našli ob polomljenem drevesu; z ovratnico se je zataknil za vejo in se - kako kruto - zadavil. Corbettovi so ga pokopali na vrtu hiše, ki so jo kupili z denarjem, ki jim ga je prinesel Pickles. Domnevni ropar Edward Betchley je bil tedaj v zaporu, obsojen je bil na dve leti za rešetkami, čeprav je ves čas zanikal krivdo in tako še do danes ni znano, kdo je bil dejansko za vsem tem. Umrl je leto dni po prihodu na prostost zaradi odpovedi pljuč.

Malce po svetovnem prvenstvu je umrl tudi tedanji predsednik FA Mears, ki ga je celoten dogodek tako pretresel, da je zbolel za hudo angino. Slednja je bila nato zanj tudi usodna. Kaj pa pokal? Angleži so v letih po zmagi na SP nato naokoli paradirali z repliko, ki je bila narejena ob izginotju originala, čeprav za to nihče ni vedel. Original je bil shranjen na varnem v sefu na neznani lokaciji, nakar ga je štiri leta kasneje po tretjem naslovu svetovnega prvaka dokončno dobila Brazilija. Brazilci so se leta 1966 širokoustili, da se njim nikdar ne bi zgodilo to, kar se je Angležem, saj naj bi tudi roparji preprosto preveč oboževali nogomet, da bi storili kaj takšnega. Toda leta 1983 so jim ga ukradli v Riu de Janeiru, od takrat ga ni videl nihče več. Domnevajo, da so ga nepridipravi stopili in prodali kot kos zlata. Repliko so leta 1970 vrnili zlatarju Birdu, leta 1997 jo je na dražbi Fifa odkupila za 254 tisoč funtov. Danes je na ogled v nogometnem muzeju v Prestonu in tam priča o času, ki ga je zaznamoval tudi Pickles. Pes, ki je rešil svet. No, bodimo pošteni: prej svetovno prvenstvo. A to je bilo dovolj, da je postal eden najbolj slavnih psov vseh časov.