Kaj vam v življenju pomeni šport?
Pravzaprav se do kakšnega 25. leta sploh nisem zavedal, kako pomemben je šport za človeka. Moram reči, da se zadnje čase, sicer ne preveč intenzivno, temveč zmerno, ukvarjam z njim. Plavam, veliko igram nogomet, rad igram badminton, včasih malo zaidem v fitnes, ampak to zelo leno, ker se hitro naveličam dviganja uteži. Je pa dobro, če ne drugega, da se razgibam. Zdi se mi pomembno, da se človek dvakrat ali trikrat na teden preznoji in raztegne, tudi za počutje je zelo dobro. Moram reči, da mi šport zdaj veliko več pomeni kot pred desetimi leti.
Ste kot otrok kaj trenirali?
Da, treniral sem plavanje in sem bil zelo dober. V osnovni šoli sem treniral odbojko, badminton, a le kakšnega pol leta. Predvsem sem bolj resno plaval. Bil sem velik potencial, vendar sem bi preveč len. Trikrat na teden sem treniral po slabe tri ure na dan, v šestem razredu pa sem potem dejal, hvala lepa in na svidenje, ker se mi preprosto ni več dalo.
Če bi imeli še enkrat to možnost, bi se odločili drugače, in če, za kateri šport?
Bi se. Plavanje je sicer odlično za sproščanje, za mišice, za telo in duha, ampak da bi bil tekmovalec, pa ne. Naveličaš se plavati gor in dol, nočem biti žaljiv do plavalcev, vendar se mi ne zdi tako zanimiv kot mogoče nogomet, ki pa se morda komu drugemu zdi dolgočasen. Da se 20 ljudi podi za žogo. No, pri meni ni tako, zelo rad tako gledam kot tudi igram nogomet. Če bi bil še enkrat otrok, bi se gotovo odločil za nogomet, ker sem pravzaprav šele v poznih mladih letih ugotovil, da sem zelo talentiran.
Za nogomet imam neki talent, imam tudi precej močen strel, pa še hiter sem. Sicer nimam nobene kondicije, ampak dobro, to je drugo.
To smo slišali tudi mi, na nogometnem igrišču naj bi bili precej spretni!
Ha, kdo pa je to dejal (smeh). Sem manjše rasti, in če si majhen, imaš nižje težišče in hitro nasprotnika dobiš na napačni nogi. Za to imam neki talent, imam tudi precej močen strel, pa še hiter sem. Sicer nimam nobene kondicije, ampak dobro, to je drugo (smeh). Nogomet mi je v veliko veselje. Res je, da sem ga začel spremljati takrat, ko je Zinedine Zidane prestopil v Real Madrid. Takrat sem dejal, da moram res videti, kdo je ta človek, za katerega so plačali 73 milijonov evrov in presegli rekord. In ko sem si ogledal njegovi prvi tekmi, sem se povsem zaljubil vanj, od takrat naprej nogomet spremljam bolj redno in navijam za Real.
Hodite na kakšne tekme?
Ne. No, vsaj redno ne. Ne, da nimam časa, ampak brez zamere in nočem biti žaljiv do slovenskega nogometa, toda pri nas je to premalo razvito. Ko sem v Londonu, grem na kakšno tekmo. Je pa to res zelo drago. Če imaš veliko srečo, ti uspe priti do odvečnih vstopnic, tistih, ki ostanejo in ki jih lahko dobiš za 60 ali 70 funtov, kar je še vedno izredno drago. Uspelo mi je obiskati dve tekmi.
Moram reči, da sem se že nekajkrat ujel, da sem se drl kot kreten, tako da so me ostali navijači kar malo čudno gledali.
Kateri?
Ogledal sem si boj Arsenala s Swanseajem in Chelseaja z Newcastlom.
In izkušnja?
To je bilo res neverjetno. To je v Angliji tako razvit šport, to je tak posel, da so vsi stadioni nenehno polni, vedno so razprodani, tudi v drugi ligi po kakovosti. Tudi ni izgredov na stadionih, če kdo gre na igrišče, če ponagaja organizaciji in prekine tekmo, se mu dosmrtno prepove vstop na stadion, kar pa sploh ni težava, ker njegovo mesto lahko takoj zapolnijo, saj je še sto ljudi, ki so v vrsti za njegovo vstopnico. Zame je angleška liga najmočnejša, gre res za pravi posel. Do zdaj sem bil na dveh tekmah, gotovo pa bom obiskal še kakšno.
Vas poleg nogometa kot gledalca pritegne še kakšna druga športna panoga?
Sem nogometni navdušenec. Košarka, recimo, mi ni pri srcu. Igral sem jo, ko sem bil mlajši, a tu gre za drug ekstrem. Za nogomet je dobro, da si mogoče manjši, v košarki je ravno obratno. Visok sem 1,75 centimetrov, kar je za košarko premalo, to je moja šibkost. Po navadi so košarkarji višji, vedno sem bil v teh ekipah najmanjši. Seveda ni vedno pravilo, da je košarkar visok, recimo Jaka Lakovič ni tako visok, pa je zelo uspešen. Ni nujno, da si velikan. Včasih sem sicer spremljal ligo NBA, vendar sem se potem bolj ogrel za nogomet in spremljanje košarke opustil.
Omenili ste že, da navijate za Real Madrid. Tudi v Sloveniji stiskate pesti za kakšen klub? Mogoče še za kakšnega drugega v tujini?
V Sloveniji sicer ne. Od italijanskih klubov mi je najbolj pri srcu Inter. Pa to ne zaradi Samirja Handanovića, tako je že od nekdaj. V Angliji mi je najbolj ljub Arsenal, čeprav mu zdaj ne gre najbolje, ampak to ni pomembno, s klubom moraš držati v dobrem in slabem.
Ali obstaja kakšen športni dogodek, ki bi si ga zelo radi ogledali v živo?
Z največjim veseljem bi si ogledal tekmo finala v nogometni ligi prvakov. Super bi bilo že letos, ko bo potekala na Wembleyju, in želim si, da si se srečala Real in Barcelona in da bi Real zmagal s 5:0 (smeh).
Nogomet sem začel spremljati takrat, ko je Zinedine Zidane prestopil v Real Madrid. Takrat sem dejal, da moram res videti, kdo je ta človek, za katerega so plačali 73 milijonov evrov in presegli rekord.
Kakšen navijač ste? Se razburjate ali ste povsem mirni?
Moram reči, da sem se že nekajkrat ujel, da sem se drl kot kreten, tako da so me ostali navijači kar malo čudno gledali. Ravno zdaj, ko je potekal četrtfinale v ligi prvakov med Manchester Unitedom in Real Madridom, sem bil namreč v Londonu, kjer sem si malo bolj dovolil, da sem bil navijaško razpoložen. V Londonu so namreč prav vsi naperjeni proti Manchester Unitedu in kdorkoli igra z rdečimi vragi, navijajo zanj. In ko je Luka Modrić zabil tisti zadetek, sem se začel dreti kot kreten. On mi je že od nekdaj kot igralec zelo všeč, spominja me na Zidana, sicer ni tako suveren, a stil igre se mi zdi, da ima mogoče malo podoben. Je nepredvidljiv in zelo kredibilen in med najbolj prepričljivimi nogometaši Reala. In resnično sem se veselil, ko je dosegel zadetek, saj je to potrdilo, da so dobro zapravili 35 milijonov evrov. Manchester Uniteda drugače res ne marajo v Londonu. Ni tako, da bi ga sovražili, vendar ga ne marajo, ker je ta ekipa vedno pri vrhu lestvice oziroma osvaja naslove prvakov. Rdečih vragov ne marajo, ker menijo, da jim sodniki izdatno pomagajo, s čimer se strinjam, še posebej Howard Webb, ampak pustimo to. Ob tem so v Londonu trije, štirje klubi, ki so veliki rivali Manchester Uniteda, ki ob njem dominirajo v ligi.
Omenili ste že nekaj imen tujih športnikov, ki so na vas naredili velik vtis. Kaj pa Slovenci, kdo vam je najbolj všeč?
Trenutno seveda Tina Maze, kar je ona letos dosegla, je res neverjetno, čeprav se mi zdi malo nepravično, da jo zdaj vsi kujejo v zvezde, prej pa so jo že vsi odpisali. Zdaj vsi navijajo zanjo, ker je uspešna, kaj pa bo recimo drugo sezono, ko ji mogoče ne bo šlo tako dobro, ko bo v malo slabši formi. Ne sme se je kritizirati, ampak jo moramo vedno podpirati. Jaz sem zelo vesel zanjo. Ko sem bil še mlajši, je bil moj junak Primož Peterka, legenda. S svojim odnosom, s svojo zmedenostjo, z obnašanjem, kot da je malo kratke pameti, a to menim v lepem smislu (smeh). Ja, pač sem zmagal, pa kaj ... Pa s tistimi daljšimi lasmi, zasanjan (smeh). Res mi je bil car. Bojan Križaj in Mateja Svet sta mi veliko pomenila, ko sem bil še otrok. Pa saj imamo v Sloveniji ogromno športnikov, ki so uspešni. Po poklicu sem zobotehnik in enkrat, to je bilo, ko sva bila oba stara okoli 19 let, se je v naši ordinaciji oglasil Sani Bečirović. Tako sva se spoznala, bil sem čisto navdušen in moram povedati, da mi je v veliko čast, da sem mu naredil en zob (smeh).
