Stevo Pavlovič: Na Đokovića smo lahko tudi mi ponosni

Koliko vam v življenju pomeni šport? Ali se sami s kakšnim rekreativno ukvarjate? Vas šport na splošno zanima?
Šport me je vedno zanimal, saj v športu človek odkriva svoje skrite potenciale, premika meje dosežkov, tekmuje sam s sabo, se prilagaja kolektivu, uči potrpežljivosti, vztrajnosti … Skratka, šport lahko posameznika oblikuje tako fizično kot psihološko. Opazovalci oziroma gledalci se velikokrat identificiramo s posameznikom ali moštvom in podoživljamo njegove uspehe ali neuspehe. Jaz sem rekreativno dokaj aktivno igral namizni tenis in šah, zdaj pa le kolesarim do službe in nazaj domov. Športne dogodke pa redno spremljam, toda omejeno, zaradi otrok in posla.

Omenili ste namizni tenis. Kako vam je šel od rok? Ste uživali v njem, zakaj ste ga prenehali igrati?
Pri namiznem tenisu mi je za kaj bolj resnega manjkalo vztrajnosti. Za 'poseben uspeh' si štejem en dan treninga pri nogometnem klubu Olimpija, star sem bil okrog 10 let. Skratka vse skupaj ni omembe vredno. Sem bil pa vedno navdušen nad športniki, ki vztrajno trenirajo in so predani športu.

Menite, da ste tak človek, ki bi ob resnem delu lahko postal profesionalni športnik? Imate tak značaj?
Ne, nisem športni tip. Res je, da sem tekmovalen, kar je tudi v športu nujno, če želiš uspeti, svojo tekmovalnost pa izražam na profesionalnem področju, pri svojem delu, kjer sem, merjeno s športnimi merili, ogromno dosegel.

Vas kakšen šport ali ekipa še posebej privlači, v smislu, da si vedno ogledate tekmo, da ne zamudite niti ene?
Pred leti sem bil veliko večji spremljevalec določenih športov in ekip, zdaj pa ne več. So pa določeni športi, ki jih raje gledam, to so nogomet, košarka, tenis, vaterpolo, rokomet, atletika …

Izvedeli smo, da ste bili nekdaj tudi del navijaške skupine Green Dragons? Je to res? Kakšne spomine imate na to obdobje? Kaj vse ste doživeli? Česa nikoli ne boste pozabili?
Rekel bi, da sem bil bolj organizator kot vodja. Z nekaj fanti smo organizirali in usmerjali dejavnosti skupine. To je bilo zelo lepo obdobje, v katerem se je veliko potovalo, družilo, spoznavalo druga mesta in dežele, klube, športne objekte, druge navijaške skupine … Veliko je lepih doživetij in spominov. To obdobje se je končalo, ko sem pred 20 leti zelo resno začel delati v frizerskem poslu in graditi kariero. Potem je prišla družina, otroci, in to je bilo konec obiskovanja športnih prireditev in članstva v skupini.

Ste si res na neki nogometni tekmi v Ljudskem vrtu porezali roko na ograji in so vas v bolnišnici obiskali tudi mariborski navijači? Je to res?
Res je. Takrat so bile razmere pri varstvu obiskovalcev športnih prireditev na dokaj nizki ravni, redarske službe amaterske, slab nadzor na vhodu v objekte … Zdaj je to povsem drugače. Gesta navijaške skupine Viole je bila izjemna, zelo človeška, kar me je navdušilo, saj sem bil zelo prepoznaven član rivalske navijaške skupine. Bi pa tudi poudaril, da opažam, da je razvoj navijaške skupine Viole tako organizacijsko kot številčno spoštovanja vreden. Očitno je, da deluje v simbiozi s klubom in je velika opora pri uspehih svojega kluba.

Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo? Imate sploh čas za to? Kdaj ste bili nazadnje na športni prireditvi?
Ne, časa za to enostavno ni. Že dolgo tega je, odkar sva bila s sinom na neki košarkarski tekmi. Zaradi obveznosti do družine in posla enostavno ne utegnem hoditi na tekme. Moram pa tudi poudariti, da sem postal prezahteven in da me tekme slovenskih klubov v glavnem ne motivirajo do te mere, da bi si jih v živo ogledal. Me pa mika evropsko košarkarsko prvenstvo, kjer bo veliko zanimivih tekem.

Ali si tekme ogledate tudi iz domačega naslanjača? Si urnik mogoče kdaj prilagodite tistemu, kar vas res zanima?
Televizija je čudežen medij, sediš pred njo in gledaš prenose s celega sveta, redko pa si ogledam vso tekmo, saj sem prezaposlen z otroki in hišnimi - družinskimi obveznostmi, tako da večino stvari spremljam 'na preskok'.

So vam bližji športi posameznikov ali ekipni športi?
Psihologija posameznika, skupine in mase je izjemno zanimivo področje za analizo. Jaz sem ljubitelj tako individualnih kot tudi moštvenih oziroma masovnih športov. Pri individualnem športu je dejansko vse odvisno od posameznika, pri skupinskih, torej moštvenih, pa gre za simbiozo in usklajenost celega moštva. V tem je tudi izziv, da kot trener oz. koordinator uskladiš moštvo, da deluje kot dobra celota. Zato se mi zdijo moštveni športi večji izziv za dosego vrhunskih rezultatov.

Kakšen ste kot navijač? Ali tekme spremljate umirjeno ali ravno obratno, srčno in temperamentno? Ali ste lastnik kakšnih navijaških pripomočkov, dresov?
Kot navijač sem ali miren ali izjemno temperamenten. Ko 'moje' moštvo ali posameznik izgublja, enostavno ne morem več tega spremljati, preveč me prizadene in zamenjam program. Dresov in pripomočkov v glavnem nimam več. Obdobje aktivnega spremljanja in navijanja je daleč za menoj.

Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo tako v Sloveniji kot v tujini, ki vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Veliko je posameznikov, ki so me ali me fascinirajo. Bjorn Dahle, Ingemar Stenmark, Diego Maradona, Usein Bolt, atleti iz Kenije in Etiopije, Ivica in Janica Kostelić, Bojan Križaj, Novak Đoković … Za vsak vrhunski rezultat je potrebnega ogromno odrekanja, garanja in trpljenja. Le najbolj vztrajni, zagrizeni in nadarjeni lahko uspejo.

Za koga še posebej navijate?
Navijam v glavnem za posameznike ali moštva iz Slovenije in držav bivše Jugoslavije. Mednarodno pa v glavnem za šibkejša moštva. Sem pasiven, dobro se nadziram, razen v določenih situacijah. Zadnje čase največ veselja ali razočaranj doživljam ob spremljanju Novaka Đokovića. Poleg Janice in Ivice Kostelić, katerih življenjska zgodba je resnično neverjetna - film o njunem življenju sem predvajal svojim zaposlenim, kot motivacijo, kaj vse se da iz nič doseči -, pa je Đoković svetovni fenomen. Izjemen športnik in človek, na katerega smo vsi mi, ki smo doma v tem delu Evrope, lahko ponosni.

Ste bili kdaj na kakšni tekmi v tujini? Kakšna je bila izkušnja?
Kar nekaj tekem sem videl v tujini. Mogoče je name največji vtis pustila košarkarska tekma na zaključnem turnirju v Rimu, ko je igrala tudi Olimpija. Navijači Olympiacosa, ki je Olimpijo premagal v prvi tekmi, so pustili nepozaben vtis na vseh nas v dvorani. To je bilo najboljše navijanje, ki sem ga kdaj doživel.

Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, doživeli?
Južnoameriški derbi med Brazilijo in Argentino v nogometu ali derbi argentinskega nogometnega prvenstva med Boka Juniors in River Plato. To mora biti res noro doživetje. V Evropi pa bi si ogledal nogometni ali košarkarski derbi med Panathinaikosom in Olympiacosom.