Že v osmini finala proti Celju so hodili po robu, pa potem v četrtfinalu dobesedno v zadnjih sekundah nekako le odnesli celo kožo iz skopskega pekla, sobotna tekma s favorizirano Barcelono pa je bila tako ali tako poglavje zase. Vedno znova in znova so se vračali od mrtvih, iz minus šest dobrih deset minut pred koncem, iz minus dva ob vstopu v zadnjo minuto in potem še enkrat v podaljšku. V loteriji sedmih metrov je bil nekdo tam zgoraj znova na njihovi strani. Nekateri bi rekli, da se je Barcelona pravzaprav premagala sama, spet drugi, da je bila največja zaveznica Flensburga sreča, a srečo je treba izzvati. Sreča spremlja hrabre, pravijo, in pomanjkanja hrabrosti jim nikakor ne gre očitati. Glandorfov gol dve sekundi pred koncem rednega dela, pa sedemmetrovka golobradega Hampusa Wanneja, v trenutkih, ko se je še velikemu Nikoli Karabatiću zatresla roka ... Eggert v Skopju, Wanne v Kölnu, pregovorno hladnokrvni Skandinavci, ki jih ni v Flensburgu nikoli manjkalo, se niso izneverili predpisanemu značaju.
Po Milanu in Maccabiju se je tako še en zaključni turnir končal s presenetljivim zmagovalcem, pa čeprav besedi presenečenje in zaključni turnir ne gresta skupaj. A vendar je že drugo leto zapored na koncu najpomembnejši pokal v svetu klubskega rokometa pristal v rokah tistih, od katerih smo to še najmanj pričakovali. Lani Hamburg, letos Flensburg, v družbi Kiela, Barcelone in Veszprema so njegove delnice vsekakor kotirale najnižje, a zato ni bilo nič manj zasluženo. In najbrž zaradi tega še toliko slajše.
LIGA PRVAKOV
2013/14: Flensburg (Nem)
2012/13: HSV Hamburg (Nem)
2011/12: Kiel (Nem)
2010/11: Barcelona (Špa)
2009/10: Kiel (Nem)
2008/09: Ciudad Real (Špa)
2007/08: Ciudad Real (Špa)
2006/07: Kiel (Nem)
2005/06: Ciudad Real (Špa)
2004/05: Barcelona (Špa)
2003/04: Celje PL (Slo)
2002/03: Montpellier (Fra)
2001/02: Magdeburg (Nem)
2000/01: Portland SA (Špa)
1999/00: Barcelona (Špa)
1998/99: Barcelona (Špa)
1997/98: Barcelona (Špa)
1996/97: Barcelona (Špa)
1995/96: Barcelona (Špa)
1994/95: Elgorriaga Bidasoa (Špa)
1993/94: Teka Santander (Špa)
ANDERSSON USLIŠAL VRANJEŠA
"Če bo Mattias Andersson imel svoj dan, potem se lahko marsikaj zgodi," je še v petek pravil Ljubomir Vranješ. In v nedeljo ga je Šved uslišal, 36-letni veteran je imel svoj dan, v drugem polčasu je spustil roleto. In zgodilo se je marsikaj. Čeprav je bil v ponovitvi finala iz leta 2007 Flensburg dolgo v podrejenem položaju, tam sredi prvega dela je zaostajal že šest golov in nekateri so ga znova odpisali. Kot da jih ne bi nič izučilo. Menili so, da jim je tista maratonska sobotna nora tekma pobrala preveč moči, da so končno pokurili vso dozo sreče. A so se vrnili, vnovič, Mogensen je mojstrsko dirigiral napadu, Karlsson pa obrambi in že na začetku drugega dela so s čudovito akcijo, cepelinom danskih kril Svana in Eggerta, prevzeli pobudo in potem se niso več ozrli nazaj. Kiel se sicer ni predajal in se je nekajkrat povsem približal, a takrat je kot po pravilu na sceno s svojimi bravuroznimi obrambami vedno znova stopil Andersson. Tekmece je spravljal v obup, skandinavsko-balkansko-nemški koktejl, v katerem boste zaman iskali zvezdnike svetovnega formata, pa počasi peljal proti največjemu dosežku v zgodovini kluba. Malo pred osmo zvečer je bilo čakanje končano in zabava v najbolj rokometni vasi na zemeljski obli se je lahko začela.
VSENEMŠKO V NEMČIJI
Bil je to spektakularen vikend v Lanxess Areni, ko je vnovič do izraza prišla vsa nepredvidljivost rokometne igre. Ko so številni pričakovali in prerokovali veliki finale med Veszpremom in Barcelono, pa se je obrnilo povsem drugače. Bilo je to prvo vsenemško finale na zaključnem turnirju, ni pa jih bilo malo, ki so menili, da je bil celoten turnir čisto preveč nemški. "To je sramota za rokomet. Takšno sojenje v polfinalu lige prvakov, to nima smisla. Enostavno se ta turnir ne sme več igrati v Nemčiji," je nemalo gnojnice na EHF in pa tudi oziroma predvsem slovenska sodnika Nenada Krstića in Petra Ljubiča zlival Renato Sulić. Pa čeprav bi morda moral najprej pomesti pred lastnim pragom, njegov komolec v obraz Wienceka, zaradi katerega je upravičeno prejel rdeči karton, je bil morda celo ključen trenutek prvega polfinala. Ob seveda številnih protinapadih, s katerimi so črno-beli razbili madžarski nacionalni projekt. Veszprem se ni pridružil Györu in Pick Szegedu, Antonio Carlos Ortega se ni pridružil Juanu Carlosu Pastorju in Ambrosu Martinu, nič ni bilo od popolne madžarsko-španske prevlade.
