Zaradi ušivih dveh golov

Medtem ko so bili nekje novi/stari prvaki znani že več tednov, je bilo drugod izenačeno, dramatično do samega konca, nikjer pa bolj kot v najmočnejši od vseh lig, nemški bundesligi. V mrtvem teku Kiela in Rhein-Neckarja je na koncu odločal fotofiniš, razlika v golih, krajšo pa so potegnili levi iz Mannheima. V Gummersbachu so slavili s plus pet, kar pa je bilo, kot se je pozneje izkazalo, premalo. Zmaga, ki je bila pravzaprav poraz, Kiel je namreč Füchse na domačem igrišču odpravil s kar plus štirinajst in nadoknadil sedem golov zaostanka, s katerimi je krenil v odločilnih šestdeset minut. Po 38 krogih oziroma 2280 minutah je bila razlika med kluboma reci in piši dva gola.

"Da na koncu odloča skupna gol razlika, je nesmisel, eno veliko in navadno s.....," je bil razočaran Gudmundur Gudmundsson, ki se je s klopi Rhein-Neckarja poslovil s sedemnajsto zaporedno zmago. Pirovo zmago - vse je bilo zaman, za vse pa so si krivi sami; še tam sredi drugega dela so imeli plus devet, potem pa nerazumljivo padli. Vratar Gummersbacha Matthias Puhle je za nameček v zaključku spustil roleto. Na koncu so zmagali s petimi goli razlike, a bili pravzaprav poraženci dneva, sezone. "Sem popolnoma prazen, uničen, žalosten, ne vem, kje smo naredili napako," je po še eni boleči zaušnici, po Barceloni in četrtfinalu LP, iz sebe komaj spravil nekaj besed Uwe Gensheimer, ki je zabil reci in piši petnajst golov. Uwe je strmel v prazno, Kim Ekdahl du Rietz je jokal kot majhen otrok, Gudmundur pa je bentil čez sistem. Nič ni pomagalo, tudi priznanja za najboljšega trenerja (Gudmundsson), igralca (Andy Schmid) in vratarja (Niklas Landin) so bila kaj slaba tolažba. Kar bi morala biti zgodovinska sezona, je na koncu postala vse prej kot to. Zaradi ušivih dveh golov, ki sta naredila vso razliko tega sveta. Tako blizu, pa hkrati tako daleč.

Kiela vse to ni zanimalo, vse te polemike o smiselnosti sistema, ko na koncu odloča skupna razlika v golih, so jim bile španska vas. Čeprav so poleti krenili v rekonstrukcijo ekipe, poslovil se je kvartet asov Ahlm, Omeyer, Narcisse in Ilić, so še enkrat več pokazali, kdo je »gazda«. V svoje roke so še devetnajstič dobili najpomembnejši krožnik v svetu nemškega rokometa. Resda za zdaj le repliko, original je bil namreč v Gummersbachu.

TALANT NA MANOLA
Pestro je bilo tudi v Plocku, v vojni za Poljsko sta rdeče videla oba trenerja, tako domači Manolo Cadenas kot gostujoči Talant Dušebajev. In to v tretji minuti, po prerivanju, ko sta hotela med seboj fizično obračunati. Morda je to celo svetovni rekord, vsekakor pa še en eksces ekscentričnega Dušebajeva, za katerim je res pestra sezona. Bilo je pred dobrim mesecem dni, ko se je spustil v vulgarno besedno vojno z Gudmundssonom. Bogsigavedi kaj muči slovitega Kirgiza, ni pa jih malo, ki menijo, da bi mu morali stopiti na prste. Pa čeprav se piše Dušebajev, ali pa prav zato.

Kielce po sobotnem porazu dan pozneje sicer niso dovolile, da bi se Wisla vrnila v igro, stvari so kaj hitro postavile na svoje mesto in z zmago 34:25 končale finalno serijo (3:1). Uroš Zorman je za tretjo zmago zabil štiri gole in tako znova dvignil »kanto«. Od slovenskih legionarjev je to uspelo še Renatu Vugrincu (Metalurg) in Davidu Špilerju (Brest Meškov).