Kot če bi zdravstvu diktiral ekonomist

Za začetek, Slovenci in liga SEHA? Da ali ne?
Strokovni svet je to vprašanje obravnaval že pred dvema letoma in takrat je bil odgovor jasen ter soglasen - ne. Vmes so se sicer razmere spremenile, a sam ostajam pri prvotnem stališču. Seveda razumem tudi želje in potrebe sponzorjev, a ne bi želel, da nešportni argumenti prevladajo nad športnimi. Ne morejo vsega narekovati kapital in sponzorji, želel bi, da šport najde pravo uglašenost med interesi kapitala na eni in potrebami športa na drugi strani. Bistvenega pomena je, da se vsi klubi, ne le ti, ki so zainteresirani za regionalno ligo, odločijo premišljeno, v interesu slovenskega rokometa, in to na podlagi argumentov za oziroma proti, ne pa na podlagi argumenta moči. Jasno pa mora tudi biti, kdo bo nosil odgovornost za odločitve, kakršnekoli že bodo.

Nekajkrat ste javno namignili, da pogrešate konkretnejšo razpravo o tem, kaj prinaša regionalna liga.
To je osnova, najmanj, kar bi bilo potrebno. Ni bilo neke konkretne, poglobljene javne razprave. Bile so posamezne aktivnosti v raznoraznih medijih, a to je daleč od tistega, kar bi bilo potrebno. Ni bilo niti prave odzivnosti, ne tistih, ki so za, ne tistih, ki so proti, še tisti redki dogodki, ki so se nanašali na to perečo temo, pa so bili organizirani bolj na hitro oziroma z občutkom, da se vse skupaj dela s figo v žepu. Vendarle pa gre za pomembne odločitve, in če ne drugega, bi se nekih lastnih pravil in pravilnikov morali držati malce bolj striktno. Kot je meni znano, je po veljavnem pravilniku za vsako spremembo v tekmovanju potreben določen čas. Ne vem natančno, koliko časa, nikakor pa ne moremo državnega prvenstva spremeniti pet pred dvanajsto, pa čeprav verjamem, da bodo pravniki že našli luknjo. Zdi se mi nepremišljeno in neodgovorno predvsem od športnih delavcev, za gospodarstvenike tako ali tako vemo, da znajo biti neodgovorni, o čemer dovolj pove že bežen pogled po Sloveniji in naših podjetjih. V športu pa smo le navajeni malce bolj odgovornega obnašanja in me čudi, da drvimo na vrat na nos v neraziskan teren. Brez temeljito pripravljenih analiz, javne razprave, argumentov ... Smo konec maja, pa je odprtih še vse preveč neodgovorjenih vprašanj.

Kaj bi morali po drugi strani storiti, da bi zaustavili nazadovanje slovenske lige, ki, to se menda strinjava, z nezmanjšano hitrostjo drvi v amaterizem?
Kot rokometnemu idealistu mi je poglavitna ena stvar. Pojmovanje oziroma dojemanje športa. Kdor gleda nanj izključno skozi denar, ga tudi vrhunski zaslužek ne bo motiviral. Če ni prvinske ljubezni in prvinske notranje motivacije, potem ti noben denar tega sveta ne bo prinesel zadovoljstva in rezultata. Kot športni pedagog, ki se je v zadnjih letih posvetil delu z mladimi, največ rezerv vidim pri pristopu, pri vzgoji in načinu dela z mladimi. Tu bi morali na državni ravni sprejeti strategijo. Na moralnem in etičnem in na psihosocialnem področju narediti premik v glavah mladih in tudi v glavah klubskih delavcev. Seveda pa po drugi strani tisto, kar delaš več kot štirikrat na teden, ni več rekreacija. Ko moraš žrtvovati in zanemariti druge stvari, potrebuješ neko stabilno okolje, v nasprotnem primeru je logično, da mladi obupajo. Če ne bomo ustvarili okolja, ki bo zagotavljal mlademu človeku neko varnost in stabilnost na daljše obdobje, potem mladih enostavno ne bomo več privabili v šport. V tem vidim ključen problem, pa ne gre za neke strašne vložke.

Ste lahko bolj konkretni, kakšne bi bile konkretne rešitve?
Vsak trener si želi urejenega okolja, v katerem lahko v miru dela. Da je okolje urejeno, mora biti v ozadju sistem, tega pa zagotavlja licenciranje. Od katerega pa vsi bežimo in se ga izogibamo kot hudič križa. Povedano drugače, vsi bi radi imeli trgovino z alarmnimi napravami, a po drugi strani se ne sekiramo, če nekdo vseskozi po malem krade čokoladice. Očitno je ceneje, povzroča manj skrbi. Sistem licenciranja je eden od nujnih ukrepov v našem rokometu. Pa nikakor ni nujno, da so kriteriji zastavljeni tako visoko, da jih bodo le dva, morda trije lahko dosegli. Naj bodo življenjski, naj bodo prilagojeni času in prostoru. Iz tega bi dobili neko urejeno okolje, v katerem lahko klubi normalno delujejo oziroma ima trener orodje, s katerim lahko operira. Se ne sekira iz dneva v dan, ali bo igralec prišel na trening, ali bo klub v suspenzu, ker ni plačal sodnikov ... Če ni nekih osnovnih standardov, če klubi niso sposobni zagotoviti osnovnega standarda, potem bolje, da se ne gredo te zgodbe. Kaj so to osnovni standardi? Eden od osnovnih je vsekakor ta, da bi moral imeti vsak klub obvezno profesionalnega trenerja za mlade in profesionalnega sekretarja. Dve centralni figuri kluba, ki bi ju moralo predpisati licenciranje, potem pa na to dodajaš. To je temelj. Če ti dve stvari vzpostavimo in če da klub še neko garancijo, da bo imel pokrit minimum, da ne bodo fantje mesece in mesece praznih žepov ... Če te tri stvari postavimo na realne temelje, bomo veliko naredili. Pa seveda pritegniti medije nazaj v ta naš šport.

Ste tudi član oziroma še vedno aktualni predsednik strokovnega sveta. Kako je to v teoriji in praksi?
Strokovni svet mora po zakonu o športu imeti vsaka panožna zveza. Njegova vloga in pomembnost variirata od športa do športa, mi smo imeli v določenem obdobju celo nezakonito stanje, saj svet ni deloval. Kako je panožna zveza to takrat prikazovala, v to se ne bi spuščal, se je pa med drugim tudi na mojo pobudo delo strokovnega sveta znova vzpostavilo. Zadeve smo se lotili s precej entuziazma, želja in ideja sta bili lotiti se konkretnih projektov. Da bi delali na konkretnih projektih in bili zato tudi primerno nagrajeni. Pa ne mislim tu le na denarne nagrade. Če bi nekdo dobro izpeljal projekt, bi se mu denimo lahko omogočilo ogled velikega tekmovanja in se tudi na tak način pokazalo, da se stroko ceni in upošteva. Ampak ...

Ampak?
Ampak ker tudi na RZS v zadnjih letih kronično primanjkuje sredstev, smo hitro dobili signale, da to ne bo tako enostavno, in temu primeren je postal tudi odnos do sveta. Strokovni svet je znova postal neke vrste nujno zlo, nebodigatreba telo, ki mora v določenih situacijah sicer odigrati svojo vlogo, a to ni tisto, kar bi si želela stroka oziroma kar si jaz želim. Moja želja je, da ima kot prvo bistveno večjo moč odločanja. Ne samo, da projekte predlaga in jih poskuša izpeljati, ampak da ima moč soodločanja. Ne samo, da edino stroka lahko ima, ampak mora imeti moralno in strokovno odgovornost, da določene zadeve premisli. To je na neki način svet modrcev, skupina ljudi, ki imajo neko kilometrino, neke reference. Pričakoval sem, da bomo na teh področjih bolj upoštevani. A ker v času odločanja za ali proti SEHI ni bilo nobenega vprašanja več napotenega na strokovni svet, sem dobil občutek, da ni velikega interesa, kaj in kako stroka razmišlja. Ali pa smo vsi skupaj, da ne bom krivičen, malce zaspali na lovorikah. Preveliko samozadovoljstvo, zaradi česar morda ni potrebe, da bi se zadeve na teh ravneh znova malce bolj aktivirale. Prišlo je do nekega zatišja, mrtvila, samozadovoljstva.

Kako to, da potem še vztrajate v svetu?
Jaz sem se pripravljen umakniti in dati prostor nekomu, ki ima več energije ter volje. Ne bom rekel, da sem obupal, sem pa izgubil nekaj tistega začetnega elana. A ne verjamem, da bo kaj bistveno boljše, že sama miselnost je zgrešena in tu dejansko čutim določeno grenkobo. Po mojem trdnem prepričanju je namreč menedžerski, gospodarski esteblišment nadvladal športnega, strokovnega. Pri nas vse odločitve večinsko sprejemajo ljudje, ki manj poznajo materijo, kot pa dolgoletni športni entuziasti in stroka. Stroka mora imeti svoj prav, svoj glas, to je enako, kot če bi zdravstvu diktiral ekonomist. Saj se diktira do neke mere, a osnovne okvire pa vseeno postavi stroka.

Potem je sporna že sama sestava predsedstva, na prvi pogled jih namreč več prihaja iz gospodarske kot pa rokometne sfere?
Včasih se počutim, kot da sem ujetnik nekih ljudi, ki so bolj kot ne zašli v šport. Pomembnežev, ki pa dostikrat izpadejo nepomembni. Ko je treba nositi posledice, se dostikrat potegnejo nazaj. Ne nazadnje so gospodarstveniki prišli zaradi športa, saj se ni šport vsilil gospodarstvu. Tu pa izpade, da gospodarstvo od športa pričakuje ne vem kaj in diktira odločitve. Vsi ti pomembneži verjetno ne bi bili prisotni, če rokomet ne bi bil tako uspešen. Če bi denimo ragbi beležil takšne rezultate, bi bili najbrž tam. Pa ni in niso. Mi smo ustvarili podlago z delom, entuziazmom, šele potem lahko nekdo pride in vse skupaj dvigne na neko novo raven. In to eni malo mešajo. To se mi zdi nezdravo. Zasedba bi morala biti postavljena tako, da bi bila vedno možnost vsaj izenačenega glasovanja, s tem da bi nato odločil predsednikov glas, ki bi nosil tudi največjo odgovornost. Tu potem ni več skrivanja. Vem, da je težko dobiti zavzetega predsednika, in cenim vsakega, ki se tega loti, veliko jih je, ki tega sploh ne rabijo. Zelo cenim, da se je aktualni predsednik tega lotil, a za svojimi potezami in odločitvami mora stati, ne pa da se skrivamo za kolektivno odgovornostjo. Skratka, to razmerje se mi ne zdi dobro in verjamem, da bo prej ali slej imelo negativne posledice.