Mura je po treh tekmah v skupinskem delu konferenčne lige še vedno brez točk, Vitesse, Tottenham in Rennes so na igrišču potrdili splošno znano dejstvo, da so na precej višji kakovostni ravni kot črno-beli. Zlasti zvezdniški Angleži in Francozi, ki imajo na voljo tako rekoč neomejena finančna sredstva, ampak slovenski prvaki se po dozdajšnjih 270 minutah kljub vsemu nimajo česa sramovati.
Izgubljati ni prijetno, o tem ni niti kančka dvoma, ampak vnovič bom uporabil (bojda) floskulo, ki to ni: poraz se od poraza razlikuje. Odziv s tribun v četrtkovem večeru je bil dovolj zgovoren. Ante Šimundža in njegovi varovanci so načeto zelenico pod Kalvarijo zapuščali ob glasnem aplavzu navijačev. Upravičeno, tovrstno zadoščenje so si še kako zaslužili. Ni jih bilo tako zelo malo, ki se v pričakovanju tekme niso mogli izogniti misli o morebitni hujši katastrofi. Ker je bila na nasprotni strani vendarle ekipa, ki je pred kratkim v prvenstvenem obračunu spravila na kolena PSG. Z Lionelom Messijem, Neymarjem in Kylianom Mbappejem! Ampak Prekmurcem se kolena niso zatresla. V spopad so vstopili odločno in pogumno, znova so bili izjemno tekmovalni. Resda znova ni šlo brez nepotrebnih individualnih napak, za kar so vnovič plačali visoko ceno, vendar na koncu tudi to ne spreminja ocene, da so se predstavili v obetavni podobi. Evropski. Ogromno so pretekli, veliko so sprintali in niso dovolili, da bi bili v dvobojih v pretirano podrejenem položaju, kar jim je omogočalo napadalne ambicije, ki so razkrivale odlično telesno pripravljenost. Ob trpljenju v obrambni drži je zelo, zelo težko steči na nasprotno polovico igrišča, a slovenskim prvakom je to uspevalo. Uprizorili so nekaj všečnih akcij in si ustvarili dovolj priložnosti, toda v odločilnih trenutkih se je noga malce »skrajšala«, naposled so gostje z zmago upravičili vlogo favorita.
Ampak remi, ki bi Sobočanom navrgel 166 tisoč evrov nagrade, je bil zelo blizu, bržčas pa je še najpomembnejše spoznanje, da je Mura iz tekme v tekmo rasla. Iz vsakega obračuna na mednarodnem odru se nekaj nauči, da je lahko v naslednjem še boljša, kar je za trenerja vsekakor najboljše mogoče sporočilo.
Poleg tega ne gre prezreti, da Sobočani svojih nasprotnikov ne morejo gostiti v svojem »domu«. Ljudski vrt nedvomno predstavlja oteževalno okoliščino, črno-beli so tam pač navajeni gostovati. Popolnoma razumljivo je, kje se počutijo najboljše. Ne le igralci, tudi navijači, in drznem si trditi, da bi konferenčna liga imela povsem drugačno razsežnost, če bi tekme lahko gostila Fazanerija. Praznično, veliko bolj spektakularno, evforično. Kulisa bi bila povsem drugačna, ekipa bi s tribun dobivala dodatno energijo, na katero je navajena, igralci so na domačem igrišču precej bolj samozavestni, posledično bi bila podoba na igrišču boljša. Celoten »paket« bi predstavljal to, kar je Uefa z ustanovitvijo tretjega tekmovanja želela omogočiti predvsem manjšim klubom, manjšim okoljem.
Zares je gromozanska škoda, da soboški stadion ne izpolnjuje kriterijev za preizkušnje na tej ravni, in dejansko je skrajni čas, da se na področju infrastrukture naposled nekaj premakne v večji meri, kot se je v nekaj zadnjih letih z manjšimi popravki. Skrajni čas je, da lokalna oblast in vsi, ki bi lahko tako ali drugače pomagali, naredijo odločne korake v smeri, da se Fazanerija obnovi, dogradi ... Da se dokonča! Do stopnje, da bo v ponos Murski Soboti in bo predstavljala nov temelj ter dodatni zagon za uresničevanje ambicioznih ciljev v prihodnosti. Mura si to zasluži, navijači Mure si to zaslužijo, Prekmurje si to zasluži ...
