V dneh po koncu prvega dela evropskega prvenstva mladih reprezentanc poslušam in berem številne takšne ter drugačne komentarje, kritike in še kaj o kakovosti slovenske lige. O tem, kako slaba je, kako siromašen nogomet imamo. Še zlasti v primerjavi z najmočnejšimi tekmovanji na stari celini. Kako capljamo za njimi. Glede na to, da so izbranci Mileta Aćimovića visoko izgubili s Španijo in Italijo, sta najbolj pogosto omenjeni primera in serie A.
Ampak hkrati je dejstvo, da nihče ni razkril nič novega, nič revolucionarnega. Razlike so splošno znano dejstvo, vse to smo vedeli in vemo, predvsem pa mi gre močno na živce, ko tovrstne primerjave postanejo poligon za pljuvanje tega, kar imamo doma. Pravzaprav se na družbenih omrežjih vrstijo 'tekmovanja', kdo bo izumil najbolj grozno besedo, ki da bo razkrivala slovensko bedo. Vsi bi se primerjali z vsem in vsemi, mnogi iščejo raznorazne vzporednice, ki delajo prepad, nihče, ali skoraj nihče, pa ne bi primerjal finančnih vložkov tistih, s katerimi se tako radi primerjamo. Tega nočejo početi, ker bi potem marsikaj postalo veliko bolj jasno! In potem številni 'argumenti' za omalovaževanje ne pijejo več vode.
"Zakaj ne bi prevzeli modela najboljših klubov? Zakaj ga ne bi posnemali? Saj si ni treba izmišljati ničesar novega!" To so rešitve, ki jih je mogoče slišati iz ust mnogih, tudi strokovnjakov, toda pri tem vsi po vrsti pozabljajo na nekaj nadvse pomembnega. Ključnega! In že omenjenega! Kolikor denarja, toliko muzike. To je rek, v katerem je obilo resnice, pri nas finančnih sredstev že od nekdaj kronično primanjkuje. Da bi bilo vse skupaj še bolj skrb zbujajoče, so obeti le še slabši, kar je (tudi) posledica tega, da živimo v državi, ki je nogometna le v času odmevnejših uspehov na reprezentančni ali klubski ravni, ki jim sam vsem po vrsti pripisujem čudežni pridih. Poznavajoč razmere, v čedalje večji meri. Navsezadnje 'lockdown' zelo nazorno razkriva, kako (ne)nogometna je Slovenija. Ne samo zaradi absurdne odločitve vlade, temveč tudi (ali predvsem) zaradi odziva javnosti. V najbolj gledanih televizijskih informativnih oddajah je bila to obskurna tema ...
V 'normalnih' državah bi bilo kakopak drugače, tako kot so ekstremno drugačna vlaganja v najpomembnejšo postransko stvar na svetu. Pa nimam v mislih članskih ekip ... Vlagajo tja, kamor mi nočemo videti oziroma se delamo, da ne vidimo. V razvoj igralcev, v mlajše selekcije, v svoje nogometne šole, v ustroj od temeljev. Vlagajo ogromno!
Čast svetlim izjemam, ki na srečo obstajajo, toda pri nas je prepogosto tako, da so nižje starostne kategorije nujno zlo, namenjeno pridobitvi tekmovalne licence. Če si prvoligaši v največji meri, kolikor je v njihovi moči, še prizadevajo, da bi bila klubska piramida na vsaj približno primerni ravni, pa je drugod stanje neprimerljivo slabše. In kar je še huje, se zgolj slabša, obupali so tudi že mnogi nogometni fanatiki, ki so se vrsto let trudili z vzgojo najmlajših. Ker zaradi pomanjkanja denarja niso ustrezno plačani in svojim varovancem ne morejo omogočiti tega, kar bi si želeli, kar bi potrebovali, jim je razumljivo zmanjkalo motivacije, da bi (ob redni službi) vztrajali še naprej. In takšnih primerov je veliko več, kot bi si drznili pomisliti ...
Na tak način kajpada ostanejo neopaženi in se izgubijo mnogi obetavni fantje ali če hočete celotne generacije. Bodite prepričani, da je tako. Naposled je koncentracija talenta obsojena oziroma omejena predvsem na skupino klubov iz elite, kar je seveda preskromna baza za selekcijo, s katero bi lahko ustvarjali zadostno število upov, ki bi bili vsaj primerljivi z najboljšimi vrstniki iz tujine ali pripravljeni na zahtevno mednarodno konkurenco.
V Sloveniji primanjkuje že ustreznih vadbenih površin, kaj šele, da bi se pogovarjali o čem drugem. O takšnih in drugačnih strokovnjakih ali celo o skupini strokovnjakov z različnih področij, ki s pomočjo znanstvenih pristopov iščejo najboljše, najsodobnejše metode treninga za vsakega posameznika, za ekipo. Za čim hitrejši razvoj, za korake naprej.
Mnogi sicer nadvse obetavni slovenski mladeniči so za takšne korake, za takšen pristop prikrajšani, opeharjeni, za kar obstaja utemeljen razlog, in potem dobimo, kar imamo. Zgolj talent, ki ga kljub vsemu premoremo dovolj, je premalo za želene dosežke. Treba je poskrbeti, da pride do izraza v čim večji meri, ga izpopolnjevati, razvijati, usmerjati ...
Takšna vrhunskost dela je v Sloveniji torej utopija. Žal! To je kruta realnost, zato je takšna podoba prvoligaškega prizorišča. Ni ekstremno kakovostna, o tem pač ni nikakršnega dvoma, a niti tako ekstremno slaba, kot bi jo mnogi – brez pogleda v 'drobovje' – radi predstavili. Kaj pa, če bi vendarle obrnili 'enačbo'? Kaj pa, če bi govorili o tem, da je slovenski nogomet glede na sredstva, ki jih ima in jih je imel na voljo, ter uspehe, ki jih je doslej dosegal na reprezentančni in klubski ravni, v evropskem merilu nekaj posebnega? Je to pretirano optimističen pogled? Ali je pljuvanje pretirano pesimistično? Izberite, ali je kozarec napol prazen ali napol poln.
