bik, polzela Svet24.si

FOTO: Podivjan bik v Polzeli poškodoval tri ...

majerič2 Svet24.si

FOTO: Branko Majerič, kmet s Ptujskega polja, ...

ilka hamer Svet24.si

Ilka pogumno stopila pred kamere in navdušila

marcic jahta brioni Reporter.si

Jahte dobaviteljev in lobistov v zdravstvu: ...

6ba9bdb07f12d891519545f9ff1f4ccb Necenzurirano

Tako Počivalšek s proračunskim denarjem pomaga ...

harry meghan Odkrito.si

“Videti je kot njen frizer!” Strokovnjaki ...

doncic slovenija Ekipa24.si

Po bolečem porazu SLOVENIJE se je oglasil tudi ...

Andrej Miljković
Andrej Miljković
1 24.05.2021 10:14:46

Domžale, naredite edino pametno – odnesite kakšno v Prekmurje!

Grega Wernig
S tem člankom bom osvojil pulitzerja. S tem člankom bom dobitnik znamenite nagrade, ki jo v Združenih državah Amerike podeljujejo najboljšim izdelkom na novinarskem področju. S tem zapisom bom absolutni zmagovalec in bom v žep pospravil priznanje, poimenovano po velikanu našega poklica.

No, seveda pa se mi prestižna titula in pripadajoče slavje obetata zgolj v primeru, da me bodo pod svoje okrilje vzeli tisti, ki so neposrečeno organizirali, obupno izpeljali in groteskno zaključili izbor najboljših posameznikov v slovenski nogometni ligi za pravkar izteklo se tekmovalno obdobje z oznako 2020/21. Povsem nepomembno bo, kdo na svetu je v resnici napisal najboljše kolumne, intervjuje, reportaže in raziskave, če bo izvedbo letošnjega pulitzerja v svoje roke dobil Spins in če mi bodo v Domžalah pojasnili, kako naj se moji sorodniki in znanci organizirajo na način, da bodo vsak dan zame oddali kar največ spletnih glasov in da bodo potolkli tiste uboge pare iz New York Timesa in Washington Posta. Tisti butli bodo tako ali tako verjetno živeli v prepričanju, da za podeljevanje nagrad obstaja kakšna resna žirija, da obstaja kakšen resen nadzor in da – še to! – se bo izbor začel po tem, ko bodo dejansko izšli vsi članki s pravico sodelovanja.

Pretiravam? Manj, kot bi si želel. Precej manj. Kar smo namreč videli v izboru, razglasitvi in podelitvi domnevnih individualnih vladarjev prve lige, še najbolj spominja na čisto norčevanje v kakšnem posebej pikrem gledališču absurda. Že to, da je Sindikat profesionalnih igralcev nogometa Slovenije želel imeti rezultate izbora pred zadnjim krogom zgodovinsko izenačenega državnega prvenstva, je smešno. Ni sicer unikatno smešno, kajti Spins se je znašel v kar dobri družbi podobnih organizacij, ki na podoben način želijo imeti kakšne take rezultate pred kakšno finalno tekmo kakšnega velikega tekmovanja. A dejstvo je, da je smešno, kajti povsem ubiti pomembnost razpleta fantastičnega boja za najpomembnejše stvari v tem tekmovalnem obdobju in okronati domnevno najboljše pred končno odločitvijo o državnem prvaku in pred spoznavanjem junakov te odločitve, je skregano z vso logiko tega sveta. Komedija postane groteska na točki, na kateri tako odločanje prepustiš tako imenovani javnosti, ki že po definiciji ne deluje po načelu bistroumnosti in objektivnosti, ultimativno irelevantna pa je na tako majhnem trgu, kot je slovenski, in v tako slabo promoviranem in skomuniciranem glasovanju. Potem pa pride še element, zaradi katerega smo v soboto poleg velikega prekmurskega slavja in velikega štajerskega poraza dobili še veliko domžalsko farso. V tem mestu se jim je pač nekako uspelo organizirati, na spletu tako v primarnem kot v finalnem glasovanju oddati dovolj glasov za adute iz istoimenske ekipe, nato pa na domačem srečanju z Aluminijem štiri ure pred spektaklom v Ljudskem vrtu celo popoldne paradirati z lovorikami. Za najboljšega igralca sezone, za najboljšega trenerja in za najboljše malodane pol enajsterice, v natančno število elementov cirkusa se res ne bom spuščal.

Naj se nekaj razumemo – neskončno cenim Senijada Ibričića, enega najboljših fantov (če mu v teh letih lahko rečem tako), kar jih premore slovenskega liga. Zagotovo pa ne najboljšega igralca, kar jih je premogla v sezoni 2020/21. Mislim, da kar on sam najbolje ve, kako daleč je bil od takega statusa in kje bi bil v glasovanju, če ne bi bilo izpeljano tako, kot je bilo. V še večji meri to velja za tako imenovanega trenerja sezone Dejana Djuranovića, ki je opravil vsega spoštovanja (celo občudovanja) vredno delo in na koncu osvojil vsega spoštovanja vredno četrto mesto. A če to denimo primerjamo z delom trenerja, ki je celotno tekmovalno obdobje sedel na klopi Mure in jo popeljal do zgodovinskega naslova državne prvakinje …. Lepo vas prosim, je sploh lahko kaj bolj smešno, bolj absurdno, bolj zgrešeno. Če bi se mi na Djuranovićevem mestu še lahko zgodilo, da bi se v soboto popoldne pustil zvabiti na domžalsko zelenico in se odlikovati, se mi verjetno ne bi moglo zgoditi, da bi se z Ibričićem usedel na vrtiljak trapastega navzkrižnega čestitanja drug drugemu za nagrade, medtem ko vsa Slovenija opeva pravljico državnih prvakov. Zagotovo pa se mi ne bi moglo zgoditi, da nagrade ne bi nežno posedel na sovoznikov sedež, jo skrbno pripel z varnostnim pasom in jo odpeljal na severovzhod. V Prekmurje. V Mursko Soboto. V Fazanerijo. In če ta nagrada ne bi bila edina, ki bi potovala v tej smeri, bi bila gesta še toliko boljša. Tako bi zmagovalci resnično postali pravi zmagovalci, za zmagovalce pa bi se lahko imeli tudi v Domžalah. Predvsem pa bi jih namesto za tarčo posmeha imeli vsi ostali.

Galerija

Članki iz rubrike